Julijus je afriški kmet, prihaja iz Kenije, je visok ponosen moški, govori tudi angleško. Pred kamero, kjer se takoj pozanima, kje je mikrofon, ki mu ga nismo pripeli, saj ton z "bumom" lovi asistent kamere, pove, da se njegovi predniki že stoletje ukvarjali z mlekom, kar je časti vreden poklic.

Pridruži se nam še Fantali, mlad moški v obleki pastirja kamel. Prihaja iz Etiopije, tudi on z zanosom pove, da je predsednik zadruge, ki prideluje kamelje mleko. "Kamela mi je kot mati, z njo lahko potujem daleč in daje mi tudi mleko," so Fantalijeve besede, o katerih razmišljam vse od trenutka, ko sem Fantalija in Julijusa srečala v mestecu Bra v Piemontu, kjer so se zbrali mali kmetje in sirarji z vsega sveta ter na ulicah in trgih predstavili svoje številne proizvode, neverjetno biotsko raznolikost našega planeta, ki je po mojem trdnem prepričanju sposobna prehraniti tudi 9 milijard ljudi.

Mesto Bra je rojstni kraj Carla Petrinija, ustanovitelja mednarodne organizacije Slow Food, ki si globalno prizadeva zaščititi majhne kmete ter pridelke in proizvode, ki zaradi industrijskega kmetijstva in prevladujoče nadvlade multinacionalk izginjajo. Carlo Petrini je tudi pobudnik nastanka 10 tisoč samooskrbnih vrtov v Afriki, zakaj le? Na tem kontinentu nikoli ni zaživela "kultura" samooskrbe s hrano, verjetno ne le zaradi pomanjkanja vode in nepripravljenosti ljudi, ponos Julijusa in Fantalija me o tem popolnoma prepriča.

Stoletja evropskega kolonializma na tem kontinentu in danes veliki Kitajski interesi predvsem tesno v povezavi s pridelavo hrane v Afriki, seveda ne za njene prebivalce, so jasno sporočilo, da hrana ob nafti in vodi postaja vse pomembnejša naravna surovina, s katero je danes mogoče vpeti v "nadzorni sistem" svetovno prebivalstvo.

Na drugem koncu sveta v hrvaški Liki so vasi po domovinski vojni ostale prazne. V vasi Suvaja ob izviru reke Une se srečamo z Miro in Danetom. Zaradi vojne sta odšla v Srbijo in se v 90. letih vrnila v vas, kjer sta se rodila. Pred nekaj leti sta s pomočjo evropskega denarja zgradila sirarno. Izdelujeta tudi sir škripavac, ki je naravna in kulturna dediščina Like, za zaščito katerega se je zavzel tudi Petrinijev Slow Food. Mira je prava ambasadorka in redke vaščane, med katerimi pa je tudi kar nekaj mladih, navdušuje, da se začnejo ukvarjati s pripravo sirov. Marko ima 20 let, v vojni je izgubil očeta, vrnil se je v Liko, na majhni kmetiji ima tri krave, molze ročno, ker nima denarja, da bi si kupil molzni aparat. Vendar je optimist, začel je izdelovati sir škripavac, v Dalmaciji ga bo prodajal turistom.

Naravnih virov, izvirov vode, kot sta Una in Krupa, obširnih praznih zemljišč, kjer bi se lahko pasle koze in ovce, naravnega potenciala Like in Dalmacije za pridelavo hrane za našo prihodnost, svetovni sistem za zdaj, na srečo, še ni prepoznal. Redki posamezniki, ki živijo v vaseh v Liki, pa so prešibki, da bi se povezali in zaščitili naravno bogastvo, ki daje osnovo za zdravo, ekološko in do okolja prijazno pridelavo hrane, eno izmed protiuteži številnim boleznim današnjega časa, ki so v interesu močne kemijske in farmacevtske industrije multinacionalk.

Ekosocialna kmetija v Prosenjakovcih je zaživela v stari karavli na meji med Slovenijo in Madžarsko. Anton Kavaš, sociolog in ambasador socialnega podjetništva na kmetijah, mi ob luščenju fižola pripoveduje, da je samooskrba s hrano, ki polni usta politikov, mogoča samo na osnovi semena, ki ga sam pridelaš, in izhaja iz starih sort, ki jih je na primer ljudem v Prekmurju še uspelo ohraniti na svojih vrtovih. Samooskrba brez lastnega semena ni mogoča, ker si tudi tukaj odvisen od nekaj svetovnih multinacionalk, ki imajo nadzor nad semenom in tako tudi nad tem, kdo in kje bo deležen hrane tudi v prihodnosti.

Zato Anton Kavaš skupaj z Ireno in Vilijem, ki sta izgubila službo v Muri, Petrom, ki je diplomiran grafik brez zaposlitve, Karlom in Samuelom, ki sta prostovoljca, prideluje seme, osnovo za to, da bo eko socialna kmetija postala samooskrbna in morda razvila model za prihodnost.

Fantalijeve besede "Kamela mi je kot mati, z njo lahko potujem daleč, daje pa mi tudi mleko" so mi prinesle pomembno prvinsko sporočilo, ki me opomni, kako globoko z našimi koreninami je povezana pridelava in pravica do hrane, ki nam jo počasi in načrtno jemljejo. In prav zato so majhne in morda za koga nepomembne zgodbe Fantalija, Julijusa, Mire in Daneta, Antona Kavaša, Irene in Samuela ... velike zgodbe, ki morajo vzbuditi naše razmišljanje.

Carlo Petrini pravi, da za našo osebnost še zdaleč ni pomembno, kaj nosimo na sebi, četudi so to priznane blagovne znamke oblek in ur, ključno za razvoj naše osebnosti, tudi za pogum, da uresničimo nove ideje in projekte in predvsem razmišljamo, je pomembno, kaj jemo, se pravi, kaj vnašamo v svoje telo in v našo osebnost.

In če se samo malo ozremo okrog sebe, ja, na lokalni tržnici prodajajo odličen sir iz sosednje male sirarne ...