Iskanje odgovorov, pojasnil in resnice. Novinarsko srce Špele je v divjem ritmu žurnalizma bilo vse do konca.

Prazna miza z listki, dokumenti in opomniki za današnjo Tarčo nemo priča o delu in predanosti vse do zadnjega trenutka, ko je odhitela v šolo po hčerko z obljubo, da se v kratkem vrne. Prehiter tok novinarskega življenja se je včeraj tragično prekinil. Nepričakovano in za vse v Tarči še vedno popolnoma neverjetno.

Ekipa Tarče je v zadnjem letu postala mala družina, ki je našla svoj prostor v veliki hiši. Sredi nje je bila Špela, ki je vrnila na javno radiotelevizijo februarja lani. Tedni so minevali med izzivi, prepadi in zmagami. “Tako bo, ker je tako prav,” je presekala misel na bližnjice in kompromise, ki se vse bolj zajedajo v novinarski vsakdan. Ne v njeni Tarči.

Podobno vedo njeni kolegi na POP TV, njeni študentje na Fakulteti za družbene vede in vsi, ki so se z njo srečali na njeni vedoželjni poti iz Koroške do Ljubljane. Tudi gospa v koroški kavarni, ki je leto za letom opazovala dijakinjo, ki se je med odmorom na kavi namesto v dekliške revije zrla v polno mizo za njene sošolce dolgočasnih dnevnih časopisov. In jo je na to spomnila pred leti, ko je naključno zašla v prav to kavarno. Za isto mizo in seveda ne brez paketa časopisja pod roko.

Virus vedoželjnosti je uspešno prenašala naprej, tako kolegom kot svoji hčerki Zali. Danes se je poslovila urednica oddaje, naša kolegica in predvsem prijateljica Špela Šipek. Špela je vedno naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi bila oddaja pripravljena, še včeraj je načrtovala tudi nocojšnjo. Špela, pogrešali te bomo, tvojo zagnanost, dobro voljo, tvoje misli. Bila si in ostala boš del nas.