Pri tem seveda ni šlo za neko trmasto uporništvo teh civilnih asociacij, ampak za zahtevo, ki je v resnici še zmeraj temeljni pogoj za kredibilnost vseh treh vej slovenske oblasti.

A odgovor na to zahtevo je bil molk. Zgovoren molk, ki še traja. Prav ta molk pa se ob oblastnih "priporočilih za reformni program in program stabilnosti" evropske komisije, ki jih slovenska politika sprejema s sklonjeno glavo in ponižno hvaležnim nasmeškom, razgalja kot poniglava izdaja slovenske politične morale, etike in pokončnosti.
Za nameček ta ista slovenska politika od državljank in državljanov pričakuje slepo zaupanje, torej slepoto, odrekanje, neumnost - in pridne roke. Saj je vendar "na pogorišču", kot slišimo, "treba zavihati rokave" - predvsem pa ne videti tistih, ki so požar zanetili, ki so ob njem dolga leta objestno pijani od oblasti veseljačili in ki zdaj na ukradenem ter prigoljufanem premoženju lepo mastni in zavaljeni sedijo ali se valjajo v bližnji senci in čakajo, kdaj bo torej iz tega pogorišča ter ponižnosti, znoja in pridnih rok slovenskih državljank in državljanov zopet zraslo kaj vrednega. Ob tem pa se seveda lepo mirni zanašajo na ustavo, še posebej na njen 155. člen, in na vse pristojne institucije, ki so dolžne varovati takšno ustavno ureditev in iz nje izhajajoče zakonitosti.

Ljudstvo bo torej moralo garati za znižanje čezmernega primanjkljaja, za sanacijo izropanih bank, se v skladu s tem odreči človeka vrednim standardom v zdravstvu, šolstvu, kulturi, privoliti v dodatno zniževanje socialnih transferov, pokojnin, v zaostrovanje pogojev za upokojitev ter v brezposelnost, brezperspektivnost in revščino. Hkrati pa "priporočila" visokih varuhov tržnega gospodarstva v EU-ju zahtevajo "trende, ki bodo pri plačah podpirali konkurenčnost …". To pa med drugim tudi pomeni, da se bo delovna sila morala poceniti in da bodo najprej brezposelni, kmalu nato pa še vsi ostali prisiljeni privoliti v ponujena plačila, ki bodo delodajalcem omogočala konkurenčno perspektivo in ki bodo primerljiva s plačili v zdaj Sloveniji konkurenčnih državah, kot so Madžarska, Češka, Slovaška, baltske države ter Hrvaška, Romunija in Bolgarija. Te države in njihovi standardi so po sprejetju teh "priporočil" pač nič več in nič manj kot vzorec in vzor sedanje slovenske razvojne perspektive. Prav v to konkurenčnost nas namreč umeščajo najnovejša reformna in stabilizacijska priporočila evropske komisije. In v to konkurenčno raven, za katero sta v Sloveniji v največji meri kriva prav korupcija in klientelizem, je s hvaležnim nasmeškom privolila vlada Alenke Bratušek.

Zavihani rokavi, znoj, slepota in pridne roke so torej tisto, kar v luči "priporočil" evropske komisije in poniglave poslušnosti sedanje vlade zares šteje. Za nameček pa nad slovenskim ljudstvom še zmeraj grozeče visi privzdignjena grožnja s sankcijami in nadaljnjega, stopnjevanega poniževanja.

O resnici, tatovih, goljufih in skorumpiranih klientelističnih mrežah ter ukradenih milijardah slovenskega premoženja ta vlada torej vztrajno molči. In se seveda z vsemi, ki sedijo ali se valjajo na pokradenih in prigoljufanih slovenskih milijardah, zanaša na veljavnost 155. člena ustave, ki govori o tem, da za nazaj niti v primeru, ko to zahteva javna korist, noben zakon ali predpis ne more posegati v pridobljene pravice.

Vlada Alenke Bratušek torej noče slišati, da zdaj bolj kot kdaj koli prej z ljudstvom vred že kar mrakobno molči poglavitno, vitalno vprašanje slovenske perspektive - torej vprašanje, ali je naropano, nakraden in prigoljufano premoženje tudi zares pridobljena in neodtujljiva pravica. Predvsem ta odgovor je namreč Alenka Bratušek in njena vlada ob vsem, čemur se zdaj spričo groženj in "priporočil" evropske komisije hvaležno smehlja, še zmeraj dolžna slovenski javnosti.

A tudi njen molk je seveda odgovor. V tem primeru celo že kar zelo zgovoren odgovor.