V ognju in krvi več kot sto ubitih demonstrantov in pripadnikov varnostnih sil se je na stari celini rodila nova hladna vojna med Zahodom in Rusijo.

Večtedenski protesti, ker takratni predsednik Janukovič ni hotel podpisati pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo, so se sprevrgli v krvavo nasilje, za katerega še vedno ni povsem jasno, kdo ga je prvi sprožil. Je pa dejstvo, da so streljali z obeh strani. Posledice dogajanja na Majdanu pa so tektonske: predsednik Janukovič je pobegnil iz države, oblast so prevzeli njegovi nasprotniki, začelo se je lomljenje države. Polotok Krim si je prisvojila Rusija, na vzhodu največje evropske države pa se je razplamtela državljanska vojna, ki je po zelo zadržanih ocenah do zdaj terjala že več kot 5.000 žrtev.

Kljub dogovoru o premirju v beloruski prestolnici Minsk, na vzhodu Ukrajine še naprej umirajo ljudje. Sprti strani se namreč še vedno občasno obstreljujeta, prav tako še nista uresničili točke o umiku težkega orožja s frontne črte. Sta pa že izvedli prvo zamenjavo ujetnikov, med katerimi je bila večja skupina vojakov, ki so jih proruski separatisti ujeli v strateško pomembnem mestu Debalceve. Spopadi za to mesto so se nadaljevali tudi po podpisu premierja in so bili prva resna preizkušnja t. i. sporazuma Minsk 2. Po večdnevnih bojih je mesto padlo v roke separatistov, ukrajinska vojska pa je tu doživela svoj najhujši poraz od začetka državljanske vojne.

Čeprav je Zahod ostro kritiziral separatiste in Moskvo zaradi napadov na Debalceve, pa so očitno vsi vpleteni skrivaj računali, da bo mesto padlo v roke upornikov in zaradi tega niso želeli razveljaviti komajda sklenjenega premirja. Politični vložki v najnovejši sporazum so namreč zelo visoki, zlasti na Zahodu. Francija in Nemčija sta se namreč močno angažirali pri diplomatskem reševanju spora. Glavno vlogo je pri tem odigrala nemška kanclerka Merklova, ki je v tem primeru po mnenju mnogih presenetljivo opustila svojo značilno zadržano politično ravnanje in se je kot odločna voditeljica lotila iskanja diplomatske rešitve, pa čeprav pozitiven izid pogajanj ni bil zagotovljen.

Če bo premirje spodletelo, bo to škodovalo njenemu ugledu najmočnejše evropske političarke, predvsem pa bo morebitna spodletela diplomatska rešitev dobrodošel argument za nekatere ameriške jastrebe, da ZDA začno pošiljati orožje Kijevu, čemur se je predsednik Obama do zdaj izogibal. Morebitne ameriške pošiljke orožja oblastem v Kijevu bi gotovo spremenile ravnotežje moči na bojišču, hkrati pa bi to verjetno pomenilo še dodatno hudo politično zaostritev odnosov z Rusijo z morda nepredvidljivimi posledicami. Pa čeprav je ruski predsednik Putin v zadnji izjavi dejal, da se mu vojna med Rusijo in Ukrajino ne zdi verjetna in da upa, da se to nikoli ne bo zgodilo.

Leto dni po krvavih dogodkih na Majdanu je položaj v državi za oblasti v Kijevu vse prej kot rožnat. V tem obdobju so verjetno za vedno izgubili polotok Krim, ki si ga je priključila Moskva; obe regiji na vzhodu države, Doneck in Lugansk, se morda res ne bosta odcepili, vendar Kijev nad njima verjetno ne bo imel nobene moči; država je gospodarsko tako rekoč na tleh; sanje o približevanju EU in zvezi Nato pa so se tudi razblinile, saj nihče ne bo želel sprejeti države z nerešenimi notranjimi vprašanji.