No, ne vem, kaj je mali porednež storil, da se je moral skrivati pred policijo, niti ne vem, kaj se je potem z njim zgodilo, ali se je sam predal policiji ali pa so ga ujeli … Nekega dne, ko sem prišel iz šole, ga pri nas pač ni bilo več. Nismo kaj veliko govorili o njem. Taistega strahopetca sem nato videl čez nekaj let, ko je že imel na obrobju Celja neko popularno in posledično dobro obiskano diskoteko, ki ji je kmalu dodal še restavracijo a la carte. Se pravi: postal je del mestne smetane, t. i. jet seta. In kot takšen je moral osvojiti tudi nekaj drugega znanja, razen prvinskega in prirojenega znanja grabežljivosti in potuhnjenosti … Možicelj se je odločil, da bo začel hoditi v gledališče. V celjskem teatru je zakupil, zase in za svojo ženo, dva sedeža v prvi vrsti, da … Da se vidi, kajpada. Koliko so ga premiere v resnici zanimale, ne vem, vem pa, ker sem se nekaj njih udeležil tudi sam, da se je v premorih med predstavami vedno na ves glas smejal kateri koli domislici, ki je prišla iz ust drugih obiskovalcev in se zraven pahljal z gledališkim listom.
V tistem hodniku ni bil edini tak kaliber. Spominjam se tudi ravnatelja elitne gimnazije, ki me je nekoč, ko sem tam pred njegovo šolo čakal dekle, oblečen v raztrgane kavbojke, z mastnimi dredloksi, zvest imidžu zagretega hardkorovca, dobesedno pregnal od tam, češ, da jaz tja ne sodim. Takrat je mater mojega dekleta poklical na razgovor in ji pretresen povedal, da je njena obetajoča hči zapadla v slabo (beri: narkomansko) družbo. Ko pa me je nekaj let pozneje videl v avli gledališča, kamor sem prispel z gledališkimi kritiki iz Ljubljane in s katerimi sem nekaj debatiral o drami, ki je na sporedu, da se ne bi videlo, da sem tam le zato, ker sem pač izkoristil zastonjkarski avtobusni prevoz iz LJ do CE. Tistega večera je stopil do mene, mi ponudil roko in ponosno rekel: "Beremo, beremo, Dušan … Vse vaše preberemo!"
Valda.
Malomeščan pozna sistem in ve, da je treba konzumirati kulturo. Zato se udeležuje kulturnih dogodkov: predstav, filmov, koncertov, razstav, branj, performensov … Ampak on si na tihi način želi, da kultura ostane "nekaj drugega", da ostane nekaj zunanjega, da ga ne bi menjala in ogrožala. Zatorej tudi noče, da se ga osebno tiče, ali še bolje: noče, da se ga dotakne. Njega je pravzaprav strah, on noče nikakršnega problematiziranja sebe, ker ni povsem prepričan vase in nikoli ne ve, ali se mu morda kdo ne posmehuje. Dojemanje sebe kot nekoga, ki ni dostojen, da bi bil protagonist kulture, je največkrat posledica razrednega občutka nižjega sloja, včasih posledica manjka izobrazbe (primer malega lopova, ki postane del jet seta).
Včasih pa malomeščan hoče kulturo obdržati tam, kjer je. Tak tip nima nikakršnega občutka za kulturo, pač pa obišče kulturni dogodek, ki ga ne razume in potem govori, da je bilo vse sijajno, da vse stoji, ker je bil nekoč v Parizu in nekaj ve. Žrtvoval se je, pogledal zadevo, rekel, kar je treba, in zdaj lahko gre domov (primer snoba, ravnatelja elitne gimnazije). Njegov svet je ostal nedotaknjen.
Malomeščanu je kultura pravzaprav tihi sovražnik. Sovražnik, s katerim se ne sme in ne more odkrito spopasti, razen ko to zahtevajo specifične okoliščine (beri: argument sta evropska kriza in recesija), kajti zanj ima kultura avtoriteto in mistično legitimnost. Ukiniti jo kar čez noč ne gre, lahko pa jo vržemo v isti koš kot šport, recimo, ali pa znanost in izobraževanje. V teh resorjih pa malomeščan seveda ni najbolj doma in se jih posledično tudi boji. Ne da se mu dopovedati, da je kultura domena razvitega sveta.