Če sem natančnejši, le bežno. Nekaj tistih uspešnih hitov, ki jih nisi mogel zgrešiti na podtalnih domačih plesiščih, nekje na prelomu zadnjih balkanskih vojn. Od Urbanovega solo (seveda podprtega z spremljevalno zasedbo četverice ali 4) albuma Otrovna kiša (Izabela Records, 1996.) bi pa lahko rekel, da sem zvesti spremljevalec in konzument glasbe, ki jo slednji avtorski podpisuje.

Imel sem izjemno srečo, da sem spoznal tudi tisto njegovo človeško, navadno plat, daleč od podpisov in (ne)uradnih protokolov. Ko se v intimni pogovorni interakciji razgali nekdo, ki lastno osebnost, karizmo, veličino, globino, dolžino itd. izžareva kot resničen, iskren in pravi rockovski zvezdnik. Rockovski zvezdnik, čigar lirični izvajalski glasbeni opus je recipročen vsem scilam, karibdam, brodolomom, porokam, pogrebom itn. iz lastnega življenja. Brez lepotnih posegov, fabrikacije dogodkov ali (bognedaj), kakšnih medijskih malverzacij kot idealen predlog za poznejše avtobiografe.

Toda če sem iskren, to velja skoraj za vse reške glasbenice in glasbenike, ki sem jih imel priložnost obravnavati, na takšen ali drugačen način, in to v vseh mojih poslušalskih, fenovskih in kritiških, več kot 28 let ali od izida kompilacijskega ploščka Razni izvođači: ”Rijeka Paris Texas” (Helidon / ŠKUC / Brut film, 1987.).

Forza Fiueme!
Urban je bil vedno več kot hvaležen (so)govornik. Ne glede na to, ali sva se poglabljala v žene ali otroke (op. avt. dijecu – v hrvaščini). Navsezadnje, njegov album Žena dijete (Croatia Records, 1998.) je tako pomembno vplival, revitaliziral in vnovič definiral rockovski izrazni in vsebinski potencial balkanskih prostorov. Kot pri vsakem velikem avtorju popularne glasbe –kar nas uči skoraj pet desetletij njene zgodovine – je bila dovolj le majhna poteza, gesta, zanka, vzorec. Vzorec, ki pravi, da so kitarska okostja – ob tako izrazitem pevskem virtuozu – lahko tudi navdih za vse (ne)združljivo digitalno sozvočje.

Album Žena dijete je bil ob izidu že tako zgodovinski in najuspešnejši, da ne preseneča to, da ga danes, sedemnajst let pozneje, hrvaški & slovenski & drugi pripadniki hipsterskega glasbenoumetniško-kulturnega gibanja odkrivajo kot razvneto razvpito glasbeno biblijo. Dobro se spomin, da ga ni bilo kritika, novinarja, analitika – od Vardara pa do Triglava – ki bi našel kakršno koli pomanjkljivost v tem studijskem remekdelu. Četudi so pravoverni rokerji, prav s to ploščo lahko in morali zagaziti v (le njim je jasno, zakaj) kalne elektronske vode. Nekateri so čez čas šli naprej. Nekaterim pa je bil album Žena dijete edini tovrstni zvokovni izlet … v neznano. Toda niti prvi, niti drugi, niti tretji niso tega nikoli obžalovali.

Šestnajst let pozneje je Urban izdal Mamuta (Aquarius Records, 2014.) za katerega je hrvaški kritik napisal, da je primerljiv s knjižnim delom Smrt v Benetkah Thomasa Manna. Torej, monumentalno … epohalno. Četudi bo Damir Urban danes ugotavljal, da mu je bazičen ali temeljni rock preveč ozek, se tudi tistega elektronskega, digitalnega, tehnično pogojenega ni nalezel. Kvečjemu se je vrnil še bolj nazaj v prvotno, primarno, rudimentarno, naravno sozvočje … s snemanjem, malo za šalo, malo pa za res, oglašanja jelenov v naravi med hranjenjem, parjenjem, seljenjem, tekanjem, umiranjem … in mamutov v pečini.