Ravnanje enega izmed protestniških prvoborcev in upoštevanja vrednega borca proti onesnaževanju okolja, ki ni zbral dovolj glasov podpore državljanov in je zato izbral podporo doslej obrobne zunajparlamentarne stranke, ponuja nekaj iztočnic. Prva je najbrž zelo osebna in lažje je človeško razumeti razočaranje posameznika, ki si je sicer iskreno prizadeval za spremembe v našem odnosu do okolja, a za Mariborčane to ni dovolj, da bi ga prepoznali tudi kot kandidata za župana. Druga nas sili k razmisleku o tem, koliko je enotnosti in potenciala v na videz množičnem vstajniškem gibanju in med posameznimi skupinami, ki ga tvorijo. In tretja je še ta: če so si ljudje res zaželeli novih vrednot v politiki, potem je že bil ali pa še bo "kaznovan" več kot eden izmed potencialno neodvisnih kandidatov za mariborskega župana, hkrati pa bi bila takšna "kazen" paradoksalna, saj bi "nagradila" oziroma ponudila ponovno legitimnost vsem tistim strankam, listam in kandidatom, zaradi katerih se je politika ljudem v Mariboru domnevno zagnusila.

In prav tiste stranke so mestno volilno komisijo zasule z nekakšnimi "last minute" kandidaturami, kot da bi bilo delovanje njihovih kandidatk in kandidatov meščanom povsem neznano in nekaj novega?! Zakaj ta igra "presenečenj"? Politične stranke, ki so zastopane v Državnem zboru, si skorajda ne morejo privoščiti, da ne bi imele lastnega kandidata za župana drugega največjega mesta v državi. Kakšno sporočilo bi poslale volivcem po vsej Sloveniji, če si ne bi upale zasesti te funkcije, in to v trenutku, ko se v parlamentu oblikuje nova vladna koalicija? Pa kljub temu vidimo, da Pozitivna Slovenija, Državljanska lista in DeSUS tvegajo s tem, da kandidatov za mariborskega župana nimajo. Druge parlamentarne stranke očitno skušajo unovčiti sedanje dobre javnomnenjske ratinge, čeprav so njihova izhodišča v tej tekmi in moralni kapital, ki jih vanjo vlagajo, sila različni. Tako uveljavljenim političnim strankam kot lokalnim listam pa je skupno, da v zadnjem hipu skušajo doseči delitev glasov, ki bi onemogočila izbiro župana v prvem krogu in ki bi v drugem krogu terjala ponovno prerazporeditev sil in sklepanje novih zavezništev.

V tem trenutku ni vedeževalke, ki bi lahko uganila, kako se bodo Mariborčani odzvali na inflacijo znanih obrazov. Tudi ravnanje političnih strank in list je v resnici eno samo ugibanje, kako naprej. Večino je, po eni strani, najbrž strah, da bi poraz na teh volitvah slabo vplival na njihovo prihodnjo uspešnost, denimo na morebitnih predčasnih volitvah, po drugi strani pa nimajo česa izgubiti v Mariboru, kjer bi tisti, ki bi dobil ostanek sedanjega mandata, lahko resno računal tudi na nadaljevanje dela v naslednjem.

V preteklosti se je večkrat izkazalo, da je spomin volivcev kratek in selektiven, in najbrž tudi na to računajo nekateri kandidati v sedanji županski tekmi. Sedanji volilni cirkus je vsaj za nekaj časa potisnil ob stran iskanje vseh slabosti v delovanju lokalne politike, pozornost državljanov je porazdeljena med politično krizo na lokalni in nacionalni ravni, zdi se celo, da si v tem vmesnem času lahko nekatere stranke privoščijo, da kandidirajo za župana manj znane in potencialno težje izvoljive kandidate, saj bodo krivdo za neuspeh lahko zlahka prevalile na druge, čeprav je bolj verjetno, da si uspeha v resnici sploh ne želijo. Nezadovoljstvo državljanov se je namreč komajda dotaknilo razmer v številnih javnih podjetjih v Mariboru, v katerih kadri, ki jih je nastavil prejšnji župan, relativno mirno čakajo, da vihar mine. V resnici pa v njih krožijo največji denarji, zaradi katerih posameznika na oblasti zasrbijo prsti. In nihče se še ni vprašal, kakšen bo vpliv te prikrite moči javnih podjetij na dejanski volilni rezultat, saj so nanje vezani številni ljudje - zaposleni, podizvajalci, ponudniki storitev, upravljavci stanovanjskih objektov in še česa. Vsi ti in njihovi zaposleni so eksistenčno odvisni od nadaljevanja poslov in dejavnosti ali delitve sredstev v teh podjetjih, zato te prikrite moči, ki vpliva na volilni rezultat v Mariboru, nikakor ne gre spregledati.