Na kar nekaj ravneh lahko razumemo za mnoge sporni, za nas analitike banalnosti pa povedni uvod v letošnje kurentovanje.

Najprej je tu slovenska zvestoba Balkanu. To, kar na turnejah med kajmakom in čevapi zahodnobalkanskim politikom tvezijo slovenski zunanji ministri, ni še nič. Namreč, kako je slovenska zaveza in pomoč pri vključitvi regije v evropske integracije neomajna. Dejansko imamo na širitev ničelni vpliv in tudi znamenito posredovanje med Evropo in Balkanom, za katerega naj bi bili eksperti, v realnosti ne obstaja. Še vedno recimo kosovsko vprašanje rešujejo Nemci in Francozi.

Zato pa smo Balkanu neomajno zvesti državljani. Kar dokazuje naše navdušenje nad turbofolkom. Medtem ko se ob poletnih debatnih večerih sosedje zgražajo, kako se je njihova mladež med dopustom na Korčuli z domačini pogovarjala v angleščini, oni in njihov zarod redno polnijo hale, telovadnice in gasilska dvorišča, kadar koli se pojavi katera balkanskih turbofolk zvezd. Množice znajo na izust cele opuse balkanske estrade in če smo se do predvčerajšnjim še omejevali na dalmatinske kancone ter ščepec sevdaha, smo danes do kolen zagazili v globok turbofolk osrednje Srbije.

Tako Ceca ni prišla odpet nekega eksotičnega špila. Ne, Ceca je prišla domov.

In medtem ko je vodilno srbsko glavoprsje in zadek zabavalo vodilni slovenski etnološki festival, se moramo vprašati naslednje vprašanje: "Kako se je to sploh lahko zgodilo?"
Najprej opravimo z dušebrižniki. V glasbeno globaliziranem svetu so balkanski glasbeni ritmi vsaj toliko pomembni, kot so anglosaški, ki jih dnevno poslušate na našem programu, ali pa vsaj enakovredni kateri glasbenih zvrsti, ki so v trenutku dostopne na klik. Tako da zgražanje zaradi melodičnega vdora tujerodnosti med veliko terco slovenskega naroda ni na mestu. Bolj nas zanima argument, s katerim so organizatorji na kritike lakonično odgovorili, da si ljudje tega pač želijo. In ljudem je treba dati to, kar si želijo – še sploh, če se pri tem zasluži.

Na tem mestu bi lahko na dolgo in široko razpravljali o slovenski kulturni politiki, ki je v mesta in urbana središča inštalirala vrhunsko kulturo z vrhunskimi ustvarjalci, ki jih je oboževala predvsem urbana in salonska liberalna politika, podeželje pa prepustila avstro-ogrskim veseloigram, Ceci in Severini. A danes za kaj takega ni ne časa, ne prave volje, saj smo pred kulturnim praznikom, ki naj bo veder, ne pa zatežen.

Lahko se sicer pretvarjamo, da lahko zasebni organizator v goste povabi kogar koli hoče, da ima vsak posameznik neodtujljivo pravico do svojega lastnega, tudi glasbenega okusa, a ostaja neizpodbitno, da je Cecin nastop pred nabito polno dvorano ekstatičnih obiskovalcev neposreden poraz slovenskih kulturnih politik, vzgojnih ustanov, javnih medijev in tolikanj opevane, a tako zelo hermetične slovenske ustvarjalnosti.

A kar je pri vsej šaradi najpomembnejše in na neki način tudi najbolj žalostno, pa je dejstvo, da nastop Cece na ptujskem karnevalu pomeni dokončen propad te etnološke prireditve in upali bi si zatrditi, da tudi dokončni propad kurenta kot našega najbolj prepoznavnega in opevanega pustnega lika.

Kurent je s pojavom "kurentomanije", kot strokovnjaki opisujejo njegovo delovanje izven konteksta pustovanja, že tako ali tako odšel na stranpota. Po mnenju nekaterih raziskovalcev je odmik od kratkodlakega, grozljivega lika v prekrasno dolgodlako, medvedkasto pojavo pomenil pot v nasprotje lika kot takega, do banalnosti ponižan festival pa je z leti iz rok etnologov spolzel v roke gostilničarjev. Povedano drugače – vse velike besede o "mistični transformaciji človeka z masko", o "transcendentalnem bitju, ki presega človeško izkušnjo", so postale samo slabi izgovori, da se ga Ptujčani zatolčejo.

Razumnemu je blizu teza, da so tradicije živ proces, a sodobni kurenti kršijo tudi tiste, ki so si jih izmislili v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so s festivalom začeli! Da ne govorimo o tradicijah, ki segajo v temne globine praznovanja pomladnih obredij na Dravskem polju. Prva in nepreklicno zveličavna je tista, ki veleva, da so kurenti izključno neporočeni mladi moški.
In če končamo z zdravim šovinizmom: ko je Ceca zapela, je posilila tradicijo in običaje in kulturno krajino ravno toliko, kot to počnejo ženske-kurenti.