Avstralija je sprejela rigorozno zakonodajo, ki bo mlajšim od šestnajst let prepovedovala uporabo družbenih omrežij, tehnološkim velikanom pa nalaga obsežne finančne sankcije, če uporabe teh platform za to starostno skupino ne bodo omejile.

Na začetku se potopimo v teorijo in prakso družbenih omrežij, akoravno kot abstinenti od te pogruntavščine dejstev iz prve roke ne moremo posredovati. Pa vendar.

S prvimi družbenimi platformami, ki so osvojile civilizacijo kot stepska plemena, je prišla napoved, da gre za na novo odkrit papir, pisavo in tisk, vse v eni potezi. Kako bodo omrežja povezala, izobrazila in razsvetlila ljudi. In prvi dnevi so morebiti resnično bili takšni, saj so se informacije širile z nikoli videno naglico in kdo ve, koliko kužkov in muc je ponovno našlo dom in koliko globokih misli indijskih puščavnikov se je ugnezdilo v dnevno rutino pisarniških delavcev.

Potem pa je kmalu prišla streznitev. Svet ni postal bolj povezan, ali bolje informiran, ali bolje izobražen. Snovalci teh tehnologij se najbrž niso zavedali, da so odprli Pandorino skrinjico v pravem pomenu besede. Napuh in hudobija, dva vladarja temačnih kotičkov človeške duše, sta našla tisočletja pričakovano zatočišče in požgala vse pred in za seboj. Svet je postal bolj razdvojen, neumnejši, manj empatičen in ljudje, povezani kot še nikoli, neskončno in patetično osamljeni. A to je veljalo za pionirje družbenih omrežij. Nove generacije so prišle pred zaslone kot nepopisan list in posledično ob izpostavljanju prejele polno mero …

Zastonjski dopamin je zasužnjil cele generacije. Najprej so se butali v drogove obcestne razsvetljave, potem so postali odvisniki.

Ampak vse to so v glavnem znana dejstva, ki so nas pripeljala do parafraze Prešernovega soneta …

Laž se vije
Po avtocestah bleščečega se spleta
neresnica, trikrat peta
Kvari podobo človeške harmonije

Na Facebook samovšečnost zlije
Ambiciozni pisec bornega soneta
Vsaka slaba stvar je tam začeta
Komu danes mar še poezije …

Kar se moramo vprašati, je, čemu ni nihče ukrepal prej in čemu so prvi ukrepali Avstralci? Odgovor na prvo vprašanje je preprost. Starši imamo radi, če nas otroci pustijo pri miru. Včasih nam je bilo všeč, če so tekali po travnikih in se igrali na dvoriščih, potem je bila faza televizijskih oddaj, nato računalniških igric, končno pa smo dočakali izjemno učinkovito odvisnost s telefonskim ekranom. Ob popolni neaktivnosti, skoraj katatoniji otrok, gre tudi za mobilno pogruntavščino in tudi če greste na samoten otok, je mir pred nadležnim pamžem zagotovljen.

Pandemija družbenih omrežij med otroki priča o žalostnem dejstvu, da nam je kot staršem spodletelo na celi črti. Ne ljubi se nam ukvarjati z naraščajem, ker imamo na seznamu cel kup pomembnejših opravil, kot je recimo uživanje potrošništva in prakticiranje malomeščanstva. Zato se zdi prepoved za šestnajstletnike brez vsaj minimalnega opozorila ali obeta sankcije za njihove starše le pol koraka v pravo smer.

Drugi izjemno pomemben zaključek, ki ga prinaša avstralska prepoved, pa je presedan, da resno in odgovorno telo, kot je vlada uspešne države, ugotovi, da gre pri družbenih omrežjih za nekaj slabega. O izvedbi prepovedi, tudi o uspešnosti vsega podjetja, bi lahko razpravljali in rezultati ne bodo ne takojšnji, ne spektakularni, a samo dejstvo, da so bliskajoči posnetki spoznani kot negativen vpliv na otroke in mladostnike, je gigantski pomik v pravo smer. Kajti ne le, da bodo Avstralci vsaj delno zaščitili svojo mladež, povzročili bodo tudi dvigovanje obrvi in čohanje po glavah v vseh ostalih državah in skupnostih po svetu, ki se za prepoved še niso odločile.

Povedano drugače … Brezprizivno in iskreno lahko puhlico: "Otroci so naše največje bogastvo" trenutno na vsem svetu izrečejo samo v Avstraliji.