Gibanje 5 zvezd kabaretista in političnega aktivista Giuseppeja Piera Grilla, imenovanega Beppe, je edini pravi zmagovalec italijanskih parlamentarnih volitev. Na državni ravni je gibanje prepričalo več kot četrtino italijanskih volivcev in v poslanski zbornici postalo postalo najmočnejša posamična stranka. Imelo bo 108 poslancev in 54 senatorjev. Brez njih je italijanska politika v slepi ulici, brez njih ima večino v obeh domovih parlamenta samo vlada, ki jo sestavljata dolgoletna nasprotnika leva sredina pod vodstvom Piera Luigija Bersanija in desnosredinska koalicija Silvia Berlusconija.

Gibanje 5 zvezd na prejšnjih volitvah sploh še ni obstajalo, na tokratnih pa je volilne glasove odžrlo tako levici kot desnici, predvsem pa zajelo jezo Italijanov nad skorumpirano, samozadostno in neučinkovito politiko.

Nastalo je leta 2009, komunicira skoraj izključno prek spletnih strani in blogov, ima voditelja, ki ni kandidiral na volitvah: nekdanjega uspešnega televizijskega komika Beppeja Grilla, ki ga je javna televizija RAI leta 1987 zaradi satire o socialistih, ki kradejo, cenzurirala za vedno.

Grillo je januarja 2005 začel pisati spletni dnevnik in iz komika postal ljudski tribun, ki je vpil proti evru, proti bankam, proti monopolističnim korporacijam, predvsem pa proti pokvarjenemu in preživetemu italijanskemu političnemu sistemu.

Gibanje 5 zvezd je splavil s sodelavcem Gianrobertom Casaleggiom, ki ga italijanski mediji označujejo za njegovega ideologa in nekakšnega spletnega guruja. Zastonj so Grillove besede, da sta s Casaleggiom le istomislečega prijatelja.

Njihove ideje niso nove, pobrali so jih z razbitin gibanj s preloma tisočletja: antiglobalistov, socialnega foruma, španskih »indignados«.

5 zvezd je prvič presenetilo na županskih volitvah v Milanu leta 2011, lani so dobili župana v Parmi. Na oktobrskih deželnih volitvah na Siciliji, Grillo je v predvolilni kampanji preplaval mesinsko ožino, so kot posamična stranka dobili največ glasov.

Kandidate za parlamentarne volitve so izbirali člani gibanja preko spletnega glasovanja. Prijavilo se je 1400 aktivistov, ki so ustrezali pogojem: za gibanje so že kandidirali na lokalnih volitvah, niso vpleteni v noben kazenski postopek, zavezali pa so se tudi, da ne bodo sprejeli javnega financiranja za svoje politično delovanje in plačo, ki ne bo višja od 5000 evrov bruto, kar je sicer slaba tretjina plače italijanskega parlamentarca.

V ponedeljek so imeli izvoljeni prvo srečanje, na katero novinarji niso smeli, so ga pa predvajali neposredno po spletu. Za tri mesece so izvolili predsednika senatorske in predsednico poslanske skupine, čez tri mesece ju bosta zamenjala druga dva.

Beppe Grillo je s svojo grobo in vulgarno javno podobo popolnoma zmedel italijanske politične profesionalce: ker ne igra po njihovih pravilih, ker zmerja, vpije, ker je iz politike naredil burko, v kateri danes največji burkač ni več on, ampak tisti, ki so ga pet let zasramovali, podcenjevali, se mu smejali in ga poniževali.

Grillo je bil v predvolilni kampanji edini, ki ni nastopil v nobenih televizijski oddaji; televizija, predvsem pa politične informativne oddaje, ki jih je zasedel Silvio Berlusconi, za njim pa vsi drugi, je po njegovem mnenju popolnoma preživeto sredstvo komunikacije z volivci, je del preteklosti, ki je pokopala Italijo, del zastarelega sistema, ki duši razvoj.

Grillo je svoje politično sporočilo volivcem razdajal na dveh platformah, ki sta, kot pravi, najbolj neposredni in edini veljavni: prek spleta in na ulicah in trgih, v virtualnem in realnem svetu, po možnosti v obeh hkrati. Usedel se je v avtodom in se odpeljal po Italiji. Imel je več kot sedemdeset nastopov po več kot sedemdesetih italijanskih mestih, zadnjega, v Rimu, se je udeležilo približno osemsto tisoč ljudi. Trg svetega Ivana, zgodovinsko zbirno mesto italijanske levice in sindikatov, je bil poln do zadnjega kotička, več ljudi je bilo v zadnjih letih na njem le med tradicionalnim prvomajskim koncertom.

Grillo je danes eden najbolj osovraženih ljudi v italijanski politiki. Kratek pregled tiska pokaže, da bo kmalu edini odgovoren za gospodarsko in politično katastrofo, v kateri se nahaja Italija. Njegov izvirni greh je izjemen volilni uspeh, ki se ne bi smel zgoditi, ker ga, tako rušilnega, ni predvidel nihče. Zdaj je kriv zato, ker Gibanje 5 zvezd izpolnjuje predvolilne obljube, med katerimi je bila tudi ta, da ne bo sodelovalo v nobeni vladi, razen v svoji. Podpiralo bo le tiste projekte drugih, ki so v skladu z njihovim programom.

Kdo so, kaj hočejo, kakšen je njihov volilni program, se danes sprašujejo italijanski politiki, za njimi pa, kot odmev, tudi mediji. Odgovori na ta vprašanja so sicer že več mesecev jasno in javno dostopni. A tam, kjer tradicionalna politika in "stari" mediji, kot jih imenuje Grillo, nočejo oziroma ne znajo pogledati. Na spletu.

Silvio Berlusconi, ki se počuti zmagovalca, ker ni izginil iz politike, ampak je izgubil le šest od nekdanjih trinajstih milijonov volilnih glasov, upa, da lahko od zmede in strahu, v katerih teden dni po volitvah tava italijanska politika, pridobi. Zato molči.

Italijanska levica ne more skriti svojega zaničevanja Grilla in Casaleggia, še manj pa zgroženosti, ker mu je uspelo pritegniti tiste ljudi, za katere je bila prepričana, da jih ima trdno in za vedno na svoji strani: mlade, izobražene, progresivno usmerjene, tehnološko podkrepljene, a brez služb in prihodnosti. Ne razumejo, kako daleč stran od teh ljudi so današnja italijanska levičarska politika, predvsem pa njen politični ustroj in strankarski aparat.

Kar je še težje razumeti, a je v Italiji danes očitno, je dejstvo, da veliko ljudi, predvsem mladih, četudi ne nujno volivcev ali aktivistov 5 zvezd, noče imeti s stranko kot obliko političnega združevanja nobenega opravka. Ker je ne priznava, ker je preživela. Zamenjal jo je odprti in tekoči sistem spletnega povezovanja in komuniciranja. Zaprti, samozadostni sistem včlanjenih, kar je danes italijanska parlamentarna politika, politični balet, od katerega živijo različne kaste, ne le politična, ampak tudi novinarska in birokratska, je za te mlade ljudi brezvezen in del preteklosti.

Italijanski novinarji, izkušeni parlamentarni mački, vajeni, da jih poslanci in senatorji na z debelimi preprogami obloženem parlamentarnem parketu zalagajo s politično natančno usmerjenimi sočnimi izjavami in "off the record" anekdotami, so bili v ponedeljek kot razjarjene zveri. Ker so morali sestanek parlamentarcev Gibanja 5 zvezd gledati v spletnem prenosu.

A Rim je neusmiljen, rimska politika kot sirena, ki je požrla že veliko naivnih navdušencev, ki so prišli spreminjat svet. Nazadnje, se cinično spominjajo starejši kolegi, "barbari" iz Severne lige, ki so se v prvi polovici devetdesetih let z meglenih ravnic ob reki Pad spustili do sončav ob Tiberi. Hoteli so prenoviti Rim, a so se spridili kot rimski vampi, če jih predolgo pustiš na soncu.

Neuspeha Grillovih parlamentarcev si v Italiji želijo številni. A morda, čeprav potihem, najbolj ravno tisti, ki so po slabem dvajsetletju berluskonizma v italijanski politiki in družbi najbolj in najglasneje zahtevali očiščenje in spremembe, a so zdaj zgroženi, ker je preveč volivcev hotelo, da jih namesto njih izpeljejo drugi.