Vsi "google strokovnjaki" kar naenkrat obvladajo poučevanje, ker so na spletu našli zapis ameriške učiteljice, ki je odkrila čudežni recept za delo z neukročeno mladežjo ali so prebrali kvaziraziskavo ali na Youtubu pogledali zrežiran video, kjer nasmejani otročki sledijo plešočemu učitelju ...

"Vsi učitelji bi to morali prebrati, videti!" nam svetujejo. Kar naenkrat znajo tudi ocenjevati in presojati ustreznost nalog za ocenjevanje standardov znanja, čeprav niso sedeli pri pouku, niso poslušali razlage, niso utrjevali ..., aja, saj tega pa pravzaprav sploh ne počnemo več: v šoli ni časa (no ja, čas je že, samo to se zdi tako učencem kot staršem bolj izguba časa, saj so razumeli, kaj zdaj še težimo z nekim ponavljanjem), domače naloge pa niso obvezne, zato jih ne bodo delali! Vsi popoldanski "bralci zakonov" za lastno uporabo presojajo (ne)vzgojno delovanje učiteljev, vsi bi po gougle receptih delovali bolje in bi bolj učinkovito razrešili še tako težke situacije v splošno zadovoljstvo vseh vpletenih.

In vsi, ampak zares vsi menijo, da je učiteljev delovni dan dolg od osmih do dvanajstih, da ima učitelj vsake dva meseca teden dni počitnic in poleti prosta vsaj dva meseca. Pa še tiste štiri ure, ko sem v šoli, večinoma delam škodo, saj zamorim otroke s kopico nepomembnih podatkov ali pa jih iz lastnega užitka že kako stigmatiziram, saj stisk svojih učencev ne znam ali pa celo nočem (pre)poznati.

Prav tako je splošno prepričanje, da učiteljevo delo poteka v urejenih razmerah, brez težkih delovnih razmer, ki ne ogrožajo življenja zaposlenih. Učitelji niso odgovorni za svoje napake in zanje ne odgovarjajo s svojim premoženjem, plačilo je redno, dobijo pa tudi regres, božičnico, plačane nadure ... Očitno imamo res sanjsko službo, ki je – hvala bogu – zaradi odličnega šolskega sistema pri nas dostopna vsem in vsakomur. Kaj še čakate?! In mi si jemljemo pravico in si drznemo stavkati za boljše plače?

Prvič – ni za boljše plače, temveč zgolj za tisto, kar nam po zakonu tako in tako pripada. Drugič pa – gre za ustrezno vrednotenje dela. Nenehne primerjave z delavci za tekočim trakom, ki garajo za minimalno plačo, so le še en odraz prej omenjenih vsevednih "gougle izobražencev". Tudi jaz sočustvujem s temi delavci, a vendar so take primerjave nedopustne. Že Kačur je poslušal: "Učitelj pa je manj nego hlapec; po gosposko ne more živeti, po živinsko ne sme! Torej nič!"

In od takrat se v zavesti ljudi ni nič spremenilo? Vsako delo je častno in vsako delo si zasluži človeka dostojno plačilo! Oh, pardon, to je pa čisto gnilega socializma parola! V neoliberalizmu pa (kakšna "fensi" beseda, neoliberalizem, a ne?) bi rajši moledovala: a bi lahko delo učitelja vrednotili vsaj v okviru poklicno izobraženih vodovodnih inštalaterjev, keramičarjev ali avtomehanikov na uradnih servisih, katerih delovna ura trenutno dosega vrednosti med 25 in 30 evri!?

Ne sarkazem, ne kritizerstvo, poniževanja in blatenja pa nam vsem skupaj čisto nič ne koristijo. Še pregovorna slovenceljska zavist ne. Vse skupaj nas le razdvaja, poglablja prepad med nami.

In v času, ko se gremo mi "zob za zob, oko za oko", nas otroci gledajo. Slišijo. Berejo. Dnevno poslušajo, da so delavci predraga delovna sila, da je javni sektor parazit, uničevalec gospodarskega napredka in celo države, da so učitelji nesposobni, krivični, da nič ne delajo, da imajo že tako previsoke plače in (neupravičeno) zahtevajo še več. Vsak dan poslušajo, da je kapital vedno in povsod pomembnejši od ljudi! In se čudimo, ko nas posnemajo? Kako svetohlinsko!!! Pri tem pa – zavedno ali pa tudi ne – širimo ŠOLOFOBIJO. Ki se širi kot virus. Tudi tu je precepljenost globoko pod kritično mejo. Otroci ne marajo šole, ne učijo se radi, nič jih ne zanima. Stres pred ocenjevanjem, ker ocene so pa še vedno pomembne, čeprav se niso potrudili, da bi bilo znanje kakovostno. Tukaj ... ja, tukaj pa naj se izkaže učitelj! Naj motivira nezainteresirano mladež! Kar je popolnoma nemogoče, kaj vam tukaj ni jasno!? Mati bo zahtevala, da učitelji njenemu otroku ne dajejo domače naloge, ker ni obvezna. Kurikul je neživljenjski, neuporaben, brezvezen ... zato ga bojkotiramo na počez! Nihče se ne bi več učil, vsi bi samo še recept, kaj bo v ocenjevanju znanja. In kdaj bo to. Vse je brez zveze, ampak petke pa morajo biti. Celotna družba samo še kritizira, vse je razvrednoteno ...

In potem se vsi čudimo, da učitelji nimajo več avtoritete. Kačurju so svetovali: "Bodi ponižen, klanjaj se in reci da, četudi ti ponudijo vrv in vislice." Tudi dandanes bi si verjetno želeli pohlevne učitelje in marsikje jih celo zahtevajo (če ne drugače, pa z odvetniki ali anonimnimi prijavami), javni linč se dogaja vsakodnevno in vsepovsod. Le res močni preživijo. Namesto da bi pokazali navdušenje nad novim znanjem, ki ga otroci dnevno pridobijo v šoli, namesto da bi skupaj iskali načine in poti za kakovostno sobivanje ... A dokler je "znanje je vrednota" le splošno uporabna floskula, šolofobija ostaja. Ne le ostaja, celo raste.

NE, učitelji ne stavkamo za odpravo plačnih nesorazmerij. Ta nam tako in tako pripada, kar smo jasno in glasno pokazali. Martin Kačur si samo jemlje svojo pravico. To niti slučajno ni stavka! Prava stavka učiteljev bo, ko nam bo postalo vseeno. Ko nam več ne bo mar. Za nič!

^{Jožica Frigelj je učiteljica, profesorica razrednega pouka in članica civilne iniciative Kakšno šolo hočemo.}