Simona Semenič je sicer dobitnica treh Grumovih nagrad, njeno dramsko besedilo 5fantkov.si je bilo doslej prevedeno v 11 jezikov in uprizorjeno v več evropskih državah. Je umetnica svetovnega formata, a za del slovenske javnosti to očitno ni dovolj.

Prijava policiji, ki so jo podpisali v omenjenem inštitutu, je nesporno napad na svobodo umetniškega ustvarjanja, zamaskiran v poceni floskule domoljubja. Je napad na svobodno kritično misel in poskus diskreditacije vsega, kar ne spada v lično zapakirani paket patetičnega opevanja lepot naše domovine, ki ga na primer predstavlja festival domoljubne pesmi Mati domovina, sicer parada glasbenega in literarnega kiča, ki ne prestane utemeljene umetniške presoje.

Simoni Semenič zdaj nekateri odrekajo pravico do enega od najvišjih priznanj v državi za umetniške dosežke. To so ljudje, ki v svobodni umetnosti 21. stoletja vidijo zgolj dekadenco in provokacije, vihtenje slovenskih zastav ob rasističnih transparentih pa se jim ne zdi problematično.

Kot je Simona Semenič povedala v enem od intervjujev, navajam: Sistem, v katerem živimo, je nadvse primitiven, predpostavlja človeka, ki je neumen in potrebuje Očeta, in potem se hitro pojavi kakšen Janez v taki ali drugačni obliki, ki zapolni to funkcijo. Konec navedka.
V svojem delu 1981 Simona Semenič piše o usodi treh izjemnih žensk, intelektualk, ki so se bojevale proti nasilju, neznanju in neenakopravnosti ter za to plačale visoko ceno. In dejstvo je, da delu slovenske javnosti take ženske niso po godu. In devet let stara fotografija je postala utelešena podoba take ženske. Podoba umetnice, ki povzdigne svoj glas in neustrašno strmi v gledalca, je hkrati podoba ženske, ki se je izvila patriarhalnemu nadzoru.

Zato ni pravo vprašanje, ali gre za umetnost ali kaznivo dejanje oskrunitve državnih simbolov. Ker ni pomembno to, kar smo pripravljeni videti, ampak to, kar smo pripravljeni razumeti.