Bolje rečeno, njegovemu altruizmu, odprtosti in zmožnosti sprejemanja novih vizij in idej.

Rockovski kritiki (čast prenekaterim) skušajo ohraniti svojo oazo intelektualnega uporništva, ne da bi ob tem sledili glasbenemu razvoju, ki ni nujno le diktat trga ali večmilijonskih množic, ki s svojim enoličnim glasbenim okusom krojijo novo dobo glasbe. Najboljši primer žanrske kompatibilnosti danes predstavlja prav kanadska skupina Arcade Fire, ki si je, za producenta svojega zadnjega glasbenega remekdela Reflektor, "drznila" izbrati Jamesa Murphyja, soustanovitelja založniške hiše DFA in prve violine začasno ugasnjenega kolektiva LCD Soundsystem.
Skozi scenosled dosedanjih treh velikih plošč – Funeral, Neon Bible, The Suburbs – si je kanadska filozofsko-aktivistična glasbenosamoupravna skupnost, ki sliši na ime Arcade Fire, že zagotovila položaj tistih v rockglasbi, ki, kot nekoč U2 in R. E. M., lokomotivo peljejo skozi pejsaže umite z novim jutrom in pod istim soncem. Kot nasledniki omenjenih rockovskih velikanov in povsem upravičeno kot največje rockovsko ime tega časa, o katerem v svojih skladbah tudi pojejo.
Toda hudomušnost Wina Butlerja in njegove tolpe se na novem albumu Reflektor reflektira (zrcali) prav v tem, da so sonce zamenjali z neonsko kroglo. Nekaj podobnega kot leta 1993 U2 na albumu Zooropa ali R.E.M. na albumu Up iz leta 1998. Tudi takrat se je na dolgo in široko pisalo in govorilo o "kolaboraciji" organskega in anorganskega v glasbi. O tem pogrošnem dotiku kitarske in elektronske glasbe. O nečem, kar je za rockovske puriste in na splošno glasbene mastodonte nezaslišano dejanje. Ko berete napovedi novega albuma in sila histerično seciranje njihovega prvega singla in naslovne skladbe Reflektor, ki v svojem funkoidnem okostju že s prvimi takti opravičuje naložbo v producenta Jamesa Murphyja, vam postaja jasno, da je včasih večji razkorak med glasbenim novinarstvom, kot se v resnici sami glasbeni žanri med seboj razlikujejo.
Če so se kanadski prvaki angažiranega folkrocka, ki so v svojem koncertnem zenitu uspevali na odru sinhronizirati trinajstčlansko zasedbo glasbenikov na organskih inštrumentih, vnovič poigrali s pojmovanjem svetlobe, zakaj bi potemtakem njihov neonski odsev bil lažen ali neiskren?

Fantje in dekleta iz skupine Arcade Fire so me že lani več kot prijetno presenetili, ko so za potrebe glasbe za film The Hunger Games najprej izbrali skladbo Sprawl II (Mountains Beyond Mountains), ki jo poje Regine Chassagne (za podpisnika teh vrstic najboljša "polovica" skupine), potem pa se odločili, da jim isto remiksajo Soulwax. Kdor pozna opus belgijske elektro-rock tolpe Soulwax, dobro ve, kaj ti pomenijo za novejšo zgodovino popularne glasbe. In ko smo že pri zgodovini, naj zgodovinsko tudi končam. Od nekdaj sem bil mnenja, da se v rockglasbi vse spreminja … razen kamenja (op. avt. kamenje kot stones).