Bairdov prvenec Cass (2008) je bila obetajoča in zelo britanska zgodba. Film je sledil vzponu resničnega lika, Cassa Pennanta, temnopoltega vodje najnasilnejše skupine navijačev nogometnega kluba West Ham United, tako imenovanega Inner City Firm. Nonso Anozie je bil karizmatičen v glavni vlogi mladega Jamajčana, ki ga je posvojil beli par in je odraščal v belem kraju ter svoje mesto v družbi našel edino med pretepaškimi navijači svojega kluba.

Filmu ni uspelo ustvariti živahne slike proletarskega življenja sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja. Še pomembnejše, ni mu uspelo uprizoriti huliganstva in pretepaštva teh navijačev tako, da bi gledalec čutil razburljivost in privlačnost, ki ga ima ta način življenja za Cassa in njegove pajdaše. Po kolikor toliko zanimivih prvih 30 minutah, ki so zanimive v glavnem zaradi tega, ker nas uvajajo v svet, ki ga malo ali pa sploh ne poznamo, film postane niz šablonskih prizorov, na katere se je mogoče odzvati le z vse večjo ravnodušnostjo. Film edino zaživi, ko na televizijskih posnetkih vidimo Margaret Thatcher, do katere ni mogoče ostati ravnodušen.

V novem filmu Svinjarija (Filth, 2013) se je Baird lotil tematike, s katero so se že ukvarjali režiserja Danny Boyle in Abel Ferrara ter številni drugi. Tako kot Boylov Trainspotting je posnet po romanu Irvina Welsha. Zgodba govori o mamilih in o prekletstvu tega, vsaj po Welshu, da si rojen kot Škot. S Ferrarovim Pokvarjenim poročnikom (Bad Lieutenant, 1992) ima skupnega to, da gre za pokvarjenega policista, ki se utaplja v mori mamil, nasilja in slabe vesti. V nasprotju s Ferraro Baird svojo zgodbo poskuša pripovedovati na absurdno-komičen način, ki naj bi nas občasno spominjal na Stanleyja Kubricka, posebej na Peklensko pomarančo (A Clockwork Orange, 1971).

Detektiv Bruce Robertson (James McAvoy) je na robu norosti. Kot narkoman, pokvarjenec in morda shizofrenik ima Robertson seksualne fantazije o svoji ženi, ki ga je zapustila, sovraži homoseksualce in v bistvu tudi ženske. Posebej sovraži mlado policistko Amando Drummond (Imogen Poots), ker se boji, da bo napredovala namesto njega, kar bi bilo zanj največje ponižanje. Spi z ženo svojega kolega, ženi drugega pa prek telefona govori obscenosti. Poskuša prisiliti najstnico, da bi z njim seksala. Gre skozi psihotične epizode, v katerih se glave sogovornikov naenkrat spremenijo v živalske glave. Pripravljen se je lotiti vsake mogoče svinjarije, da bi v službi napredoval.

Film nas popelje v junakove paranoične fantazije, posebej s psihiatrom, ki postaja vse bolj pošasten, srečamo pa tudi vsej bolj fantazijsko podobo Robertsonove zapeljive žene. Ko jo zares srečamo, pa vidimo, da nima ničesar skupnega s to Robertsonovo erotizirano različico sebe. Jasno postane, da veliko tega, kar vidimo v filmu, vidimo skozi junakov propadajoči um. Vse to bi lahko bilo zanimivo, če bi Baird znal ustvariti prepričljiv filmski svet. Prav tega pa ne zmore storiti. In če režiser ne ustvari prepričljivega sveta, ves seks, zadevanje, vse svinjarije in pornografija delujejo nesmiselno.

Režiserjeva togost se čuti takoj, ko se prvič srečamo z junakom, ko ta hodi po ulici, medtem ko mi poslušamo njegove misli. Pripoveduje nam, da je Škotska dala svetu »televizijo, parni stroj, golf, viski, penicilin in seveda pečeno čokolado Mars«. Doda: »Čudovito je biti Škot: mi smo tako edinstveno uspešna rasa.« To je tirada o Škotski - tipa, ki nam je znan iz Trainspottinga. Opazimo, da gre Robertson mimo debelega Škota in dveh debelih Škotinj, ki so videti revni in nezaposleni. Ena izmed Škotinj je seveda noseča. Ne samo, da so to šablonske zgube britanskega filma, ampak čutimo, da so tu le zato, da bi ilustrirali to, kar nam Robertson govori. V nasprotju z Boylovim Trainspottingom, v katerem liki delujejo, kot da so del okolja, iz katerega izhajajo, v Svinjariji nič ne deluje organsko.

To je film, ki ga je lahko analizirati. Poskuša dati resno in jasno sliko o tem, kako moški v svojih mislih zreducirajo žensko na njene erotične prvine. Pokaže, kako lastne tragedije in lastna nezadostnost hranijo gnev in beg od stvarnosti. Pove nam, da so sovraštvo do žensk in homoseksualcev lahko plod lastnih zatrtih homoseksualnih hrepenenj. Vse je na mestu. Ampak če nam na koncu filma ostane v spominu le sporočilo »kaj nam je avtor želel povedati« in je z lahkoto mogoče razložiti, kako sleherna prvina filma to sporočilo uveljavlja, potem film verjetno ni bil dober.

Zadeva bi morala biti bolj čustveno zapletena za gledalca. Ta junak bi nas moral do neke mere pritegniti. Ko nam pripoveduje zgodbo in nas občasno pomembno pogleda, bi morali čutiti sokrivdo. Gledalci bi se morali čutiti zapeljane, kot smo se čutili pri junaku Kubrickove Peklenske pomaranče. Šele potem se soočimo s tem, kaj ta sokrivda govori o nas samih. Tako se ustvarja odnos med gledalcem in filmom, in tega tukaj ni. Vse v Svinjariji deluje preveč, kot da je na prvo žogo, in preveč kot nepotrebno ponavljanje situacij, ki jih poznamo iz boljših filmov. V tem kontekstu deluje James McAvoj preveč lahek, figura, ki jo je nemogoče jemati resno. In s svojo brado in divjimi pogledi močno (in komično) spominja na mladega Iana Andersona, svojega škotskega rojaka in vodjo skupine Jethro Tull.

Poleg tega Baird na splošno ne zna režirati napetega prizora. Tisti, v katerem Bruce poskuša rešiti moža, ki na pločniku umira zaradi infarkta, bi moral biti močan. Nadrealistični sestanki s psihiatrom bi morali biti hkrati grozljivi in noro smešni. Pa nič od tega. Vse deluje medlo in izumetničeno.

Proti koncu filma je dober prizor med Bruceom in Amando, ki ga prezira. Odzove se na njegovo bolečino in se trudi poslušati ga in mu pomagati. James McAvoy in Imogen Poots prizor lepo odigrata, posebej ona v vlogi ženske, ki poskuša obvladati svoj gnus, da bi pomagala človeku, ki razpada pred njenimi očmi. Ampak to je premalo in prepozno.