Tokrat navajam nekaj izsekov iz najinih pogovorov, iz pogovora z nekdanjim predsednikom nadzornega sveta Krke, pa tudi nekaj njegovih iskrivih razmišljanj v intervjujih mojih novinarskih kolegic, kar vse osvetljuje predvsem Kovačičev odnos do zaposlenih, lastnikov podjetja in politike.

Miloš Kovačič je bil komaj drugi direktor Krke – po Borisu Andrijaniču. Da se mu je na čelu novomeškega farmacevta uspelo obdržati kar dvajset let (od leta 1985 do začetka leta 2005), gre pripisat njegovi izjemni spretnosti pri sklepanju koalicij – tako v podjetju kot zunaj njega. Sam je večkrat poudaril, da so za uspeh posameznika najpomembnejše dobre zveze. Velik pomen je pripisoval tudi intuiciji in sreči: "Če imaš srečo, poleg znanja, je to uspeh."

"Ne moreš primerjati firme, ki prodaja hrano, z našo firmo, ki prodaja zdravila"
Miloš Kovačič, ki je obvladal tudi angleški, ruski in nemški jezik, je veljal za karizmatičnega, odprtega, komunikativnega, izjemno samozavestnega in neposrednega človeka. Vedno je govoril odkrito, naravnost in brez dlake na jeziku. Dajal je videz avtokrata, saj je Krko pogosto enačil kar s sabo: Krka, to sem jaz. In v resnici je bil spiritus movens Krkinega napredka: "Ko sem se odločal za gradnjo tovarn v Rusiji, na Hrvaškem, na Poljskem, so bile povsod okoliščine zelo napete, tako ekonomske kot politične …"

Po drugi strani pa je zase vedno govoril, da je demokrat. Novinarki Miji Repovž je o primerjavi z Ivanom Zidarjem, direktorjem SCT-ja, povedal: "Med nama z Zidarjem obstaja velika razlika – je večji avtokrat kakor jaz, njegova beseda v SCT-ju pomeni vse. V Krki je več demokracije in timskega dela. Veliko pooblastil imajo drugi člani uprave, moji sodelavci, še zlasti direktor za trženje Jože Colarič … Demokratski način je odvisen tudi od osebnosti prvega človeka. Sam mislim, da avtokratsko vodenje ni zelo produktivno."

Miloš Kovačič je veljal za izjemno vztrajnega človeka. Predsednik nadzornega sveta Janez Prijatelj se je čudil njegovi vzdržljivosti: "Kovačič je imel izjemno kondicijo. Celo dopoldne je delal, sprejemal delegacije, bil na seji nadzornega sveta, ki je trajala tudi šest ur in več, pa je imel po seji še vedno ogromno moči. Ko smo se po seji usedli skupaj, sem bil jaz že pošteno utrujen, on pa je še vedno pravil svoje zgodbe. Ves čas je bil v središču pozornosti, nikoli neduhovit in nikoli tudi ni posiljeval družbe. Potem je pa še vedno kam šel, ko smo bili mi vsi že utrujeni … Vedno je bil strašno miren, nikoli se mu ni mudilo, vedno je imel čas … In imel je neverjeten spomin za ljudi. Midva sva se prvič srečala na metliškem teniškem turnirju in takoj si me je zapomnil. Vedno me je vprašal: 'Janez, kako si?' Bil je tudi odkrit. Vsakomur je v obraz povedal, kar mu je šlo, ampak na tak način, da ni bil žaljiv ... Zelo ga je jezilo, če kdo ni cenil Krke. Včasih je rekel: 'Pa ne moreš primerjati firme, ki prodaja hrano, z našo firmo, ki prodaja zdravila!' Znal je povezati družbo. Vedno, ko je bila poslovna večerja, je prišel do mize in sam razporejal ljudi, kje naj sedijo. Pazil je na njihovo 'težo', kdo naj sedi s kom. Pazil je, da sta vedno sedela skupaj moški in ženska, do žensk je bil še posebej pozoren, znal je deliti komplimente. In kar vse so ga občudovale kot človeka, bil je pravi šarmer."

Miloš Kovačič se je vseskozi zavedal velikega pomena podpore zaposlenih. Njihovo naklonjenost si je pridobival z osebnimi stiki in predvsem z dobrim nagrajevanjem: "Saj jih zanimajo samo plače pa ali bo trinajsta plača, ali bo božičnica."

"Obiskoval sem delavce v proizvodnji, vse sem poznal ..."
V začetnem obdobju, ki ga je zaznamovalo socialistično samoupravljanje, je bila Kovačičeva usoda vsaj formalno v rokah delavcev. O odvisnosti od zaposlenih je povedal: "Nujno je bilo imeti zbore delavcev, ki so bili priložnost za komuniciranje, za poslušanje in govorjenje. Vedno sem se jih udeležil, tako da sem imel stalen kontakt z zaposlenimi. Ženske v proizvodnji je zanimalo, kakšna je naša perspektiva. V resnici so jih zanimale bolj plače … Delavce v proizvodnji sem večkrat obiskoval tudi s poslovnimi partnerji. Pozdravljal sem ljudi, vse sem poznal …"

"Takrat so direktorje postavljali v Beogradu"
Krka je bila razdeljena na 13 tozdov, vsak tozd je imel svoj delavski svet, pa svojo partijsko organizacijo, sindikat in mladinsko organizacijo. Vsaka od teh organizacij ga je ocenjevala, od njihove ocene je bila v sistemu reelekcije vsaka štiri leta odvisna njegova ponovna izvolitev.

Spominjal se je: "Jaz sem bil z vsemi O.K., so bile pa politične igre. Na vseh reelekcijah sem bil potrjen, le enkrat – leta 1988 – sem dolgo čakal, češ da ne spoštujem enotnosti jugoslovanskega trga – da dajem Slovencem preveč, Srbom premalo. Takrat so preganjali tehnokrate. Pomislite, lokalci so mi očitali nespoštovanje enotnega jugoslovanskega trga. Verjetno je partija, ki je imela takrat oblast, želela na moje mesto koga drugega postaviti. Takrat so direktorje postavljali iz Beograda."

"Jaz moram upoštevati lastnike in sindikat"
Razmere so se spremenile po osamosvojitvi, ko odločilno besedo pri imenovanju direktorja dobijo lastniki podjetja in sindikat. "Jaz moram upoštevati lastnike in sindikat. Prvi se borijo za profit in dividende – Kad in Sod vsako leto pobereta več milijard tolarjev dividend –, s sindikatoma se dogovarjam glede plač, pravilnikov, božičnice, organizacije. Na zbore delavcev ne hodim več, udeleži se jih kakšen član uprave, sam se pogovarjam s Svetom delavcev in vodstvoma sindikatov. S predstavniki sindikatov se družimo, smo prijatelji ... Gojimo pa tradicijo družabnih srečanj z vsemi zaposlenimi. Vsako leto septembra organiziramo na Jasi pri Dolenjskih Toplicah piknik za vse Krkine delavce in njihove družine. Običajno pride sedem tisoč ljudi. 18. decembra vsako leto pripravimo novoletno srečanje v teniškem centru na Otočcu, ki se ga udeleži okoli 2 tisoč ljudi, ki plešejo celo noč. Pripravljamo tudi srečanja športnikov. Tako je 27. 11. vsako leto športni dan, ki se ga udeleži 500 ljudi, t. i. cvet Krke. Pomerijo se v kegljanju, streljanju, namiznem tenisu, šahu, plavanju. Vseh teh srečanj se seveda udeležujem tudi sam in tako navezujem osebne stike z zaposlenimi."

Do najhujših trenj in konfliktov z zaposlenimi je prihajalo ob reorganizacijah, ki so jih spremljala premeščanja zaposlenih. V 20 letih je izvedel vsaj štiri reorganizacije – na področju razvoja, proizvodnje, zdravilišč, trženja. Nekateri zaposleni so bili zadovoljni, drugi razočarani. V takšnih kritičnih razmerah je moral uporabiti moč: "Delavci še vedno mislijo, da je samoupravljanje. Če greš v reorganizacijo, se čutijo prizadete in takoj pošljejo anonimko. Pa čeprav nismo nikogar odpustili, ampak smo jih le prestavili drugam. Res pa je, da z reorganizacijo lahko oslabiš pozicijo nekaterih, ki so 'veliko prispevali'."

"Dolenjci so zaradi Krke bogati"
Zadnja večja reorganizacija v njegovem obdobju je bila leta 2002, med tržniki. Kovačič se je spominjal: "Bilo je težko. Vsak zase pravi, da je najboljši. Ker sami znotraj podjetja nismo mogli nič storiti, sem najel zunanje sodelavce – svetovalno podjetje McKinsey. Ekipo je vodil dr. Kraljič, v šestih mesecih so opravili razgovore z najmanj 300 ljudmi. Določeni ljudje niso bili zadovoljni, začeli so rovariti. Takrat sem moral energično nastopiti. In kako sem reševal nezadovoljstvo? Ne z višjo plačo, čeprav je bilo 130 ljudi na individualni pogodbi, ampak sem poskušal v prvi vrsti nezadovoljnega človeka prepričati, da je pomembnejša kot plača njegova vloga v Krki. Glede na to, da sem v Krki toliko let, da sem ves čas zraven, so se na koncu strinjali z mojimi odločitvami. Nekateri pravijo, da se me bojijo. To sem zahteval. Če sem nekaj reorganiziral, odločal, sem to naredil, moraš iti do konca. Moraš biti odločevalec, pa tudi pogajalec … Še nihče ni šel stran od mene. Vedno sem imel 'štimung', da sem se dogovoril z njimi, pomagal sem jim v finančnem pogledu, tudi v zasebnem življenju. Če je imel na primer kdo težave s hišo, ženo, otroki, če si je želel zidanico, počitniško hišo, avto, sem mu pomagal. Priskrbel sem jim službe, štipendije. Pomagal sem jim tudi pri privatizaciji. Vsi bi bili reveži, če ne bi bilo mene. Jaz sem verjel v privatizacijo. Ko je bila Krka ocenjena na 300 milijonov nemških mark, sem presodil, da bi lahko z notranjim odkupom postali večinski lastniki podjetja. Pozval sem zaposlene, da bi kupili vsaj lastni delež za denar. In v enem tednu smo zbrali 20 milijonov mark. Vodilnim sem ukazal, da mora vsak kupiti za 100 tisoč mark delnic, 'zrihtal' sem jim kredite, in ker so se oni odločili za nakup, so šli za njimi tudi drugi. Začeli so nositi po 30, 40 tisoč mark. Danes je Krka vredna vsaj 20-krat več. In so vsi presrečni. Vodilni, ki so bili takrat jezni, celo jokali so, češ da ne bodo nič prihranili, so zdaj zadovoljni, saj imajo namesto 100 tisoč mark kar 2 milijona mark. Celo moj šofer si je kupil nov avto, z ženo, ki je pri nas sobarica, sta si kupila tudi hišo. Ob praznikih, kot je božič, prihajajo zdaj zaposleni k meni z darili: 'Miloš, ti si nam naredil takšno srečo, da smo si zidanico postavili, pa vinograd uredili in džip kupili' … Tudi zaradi tega je standard ljudi na Dolenjskem tako visok, Dolenjci so zaradi Krke bogati …"

"Saj biti Kovačič ni tako slabo"
»Saj biti Kovačič niti ni tako slabo. Še eden novomeških Ciganov se je iz Brajdiča šel preimenovat v Kovačiča, ko je na račun svojega, ženinega in certifikatov 11 otrok, ki jih je vložil v Krko, postal bogat in se vozi z mercedesom,« je Kovačič zaupal novinarki Zdenki Lindič Dragaš.

"Najpomembnejši pa so odnosi"
Prav zaradi odnosa do zaposlenih je Kovačiča občudoval tudi predsednik nadzornega sveta Janez Prijatelj: "V Kovačiču sem videl legendo, ampak najbolj me je poleg z resnostjo in odgovornostjo fasciniral z odnosom do ljudi. Zaposleni so ga imeli res radi. Občudoval sem ga, kakšen odnos je, tako kot tudi celotna uprava, gojil do delavcev. Tudi takrat, ko ni bilo več samoupravljanja. So sklicali zbor delavcev, predsednik sveta je imel izjemno pomembno vlogo, vedno jim je vse razložil sam Kovačič ali pa Colarič. In delavci so mu to vračali. Vedno so govorili: 'Naš Miloš.' In to je bilo iz srca. Čeprav je bil na zunaj šaljivec, je pri ljudeh vzbujal spoštovanje, na vsakogar se je osebno obrnil. Izžareval je spoštovanje. In imel je neverjeten spomin za ljudi. Zapomnil si je imena, vsakogar je znal ogovoriti, bil je izredno pozoren do ljudi. Na začetku nisem imel tega občutka. A bolj ko sem ga spoznaval, bolj sem ga cenil … Mislim, da velikost direktorja ni toliko v njegovi poslovni žilici, ampak v njegovi sposobnosti vzpostavljati takšne odnose, da ga ljudje cenijo, da ga spoštujejo poslovni partnerji. Po eni strani je treba znati poslovati, si vzeti čas za ljudi. Po drugi strani pa moraš biti tudi strokovno podkovan, da te ne morejo prinesti okoli. Najpomembnejši pa so odnosi".

"Le zadovoljen delavec lahko dobro dela"
Janez Prijatelj je bil kot predstavnik Kapitalske družbe 9 let v nadzornem svetu Krke, štiri leta - od 2001 do 2005 - tudi predsednik nadzornega sveta. Poudarja, da z Milošem Kovačičem nikoli ni imel prijateljskih odnosov, čeprav je bilo njuno druženje več kot zgolj poslovno. Po njegovem bi morali razlikovati med Kovačičevo javno podobo, ki je morda tudi malo zaigrana, in med njegovim resnim profesionalnim delom, ki je bistveno. V podjetju je bil, poudarja Prijatelj, vedno red: "Kovačič je bil težek profesionalec. Na sejah nadzornega sveta je vedno sam podajal poslovna poročila. Ker je uprava dobro delala, smo jo vedno pohvalili. Opozarjali smo sicer na visoke stroške, predvsem zaradi razmeroma visokih plač v Krki. A te so spadale k njegovemu načinu vodenja. Kovačič je priznaval, da so stroški dela visoki, da so plače visoke, ampak vedno je dodal: 'Le zadovoljen delavec lahko dobro dela. Saj jaz jim lahko dam nižje plače, ampak potem bodo nezadovoljni, ne bodo radi delali in rezultati bodo slabši …' Zanj je bilo značilno, da je spodbujal pripadnost h kolektivu. Tam so vsi Krkaši. Tam ni nič narejeno, tam enostavno čutiš, kako zaposleni dihajo s Krko … Do nadzornega sveta je bil vedno izjemno pozoren. Vse naše pripombe je upošteval, jih poslušal stoično, naročil pripravo ustreznih materialov, in ko smo se usklajevali glede dobička in dividend, ni bil nikoli trmast. Samo v Krki sem doživel, da smo imeli zapisnik seje že naslednji dan. Vsi člani uprave so bili gospodje, nihče ni bil primitiven."

"Drugo leto bomo še boljši"
Kovačičev položaj v Krki ni bil nikoli ogrožen. Janez Prijatelj pravi: "Za nadzorni svet je bilo bistveno, da so bili rezultati dobri. In poslovni rezultati so bili vsako leto boljši. Ko smo obravnavali rezultate, smo sicer vedno rekli, da bi lahko bilo to in to še bolje, ampak vsako leto je bilo videti napredek, tudi v primerjavi z Lekom. Uprava Krke je imela vizijo, nikoli ni bila zadovoljna z doseženim, vedno je hotela še več, hotela je razvoj in nova vlaganja. Vedno je zatrjevala: 'Drugo leto bomo še boljši.' In tako je tudi bilo. Vrednost delnic je rasla, poročila so bila izvrstna, nič niso skrivali, vedno smo rezultate preverili tudi pri reviziji. Lahko rečem, da smo bili nadzorniki v Krki zelo pazljivi, da smo se zavedali velike odgovornosti. Biti član nadzornega sveta je res velika odgovornost. Sam sem se tega še posebej zavedal, saj so nas v Mercatorju, kjer sem tudi bil član nadzornega sveta, tožili, ker smo zamenjali direktorja Živka Pregla. Lahko rečem, da smo bili zato v Krki še posebej pazljivi, da ne bi česa spregledali, zato smo veliko spraševali …"

O Kovačičevih stikih z lastniki Krke pa Janez Prijatelj pove: "Pri lastnikih je gotovo lobiral. Jaz sem bil v nadzornem svetu predstavnik Kada in vem, da se je s Kadom dobival tudi mimo mene. Potreboval je informacije, da je lahko vodil svojo politiko. Prišel je do vsakega, do katerega je hotel. Znal je priti do pravih ljudi. Kljub temu pa nikoli nisem imel občutka, da bi me želel obiti, da bi mi kaj skrival. Nikoli ni bil nepozoren do mene. Da bi mu kdo dajal direktive, navodila, kako naj kaj stori, pa ne verjamem. On ni tip človeka, da bi hodil po naloge. Midva sva bila profesionalca, nikoli nisva prijateljevala. O njem sem imel vedno dober občutek."

"Pogovor s Kučanom je bil rešilna bilka"
Miloš Kovačič je bil do slovenskih politikov vseskozi kritičen, češ da si za gospodarstvo ne vzamejo dovolj časa. Razen v zadnjem obdobju se s politiko aktivno ni ukvarjal. V Komunistično partijo je bil sprejet kot mladinec, kot otrok padlega borca. Ob osamosvojitvi se je včlanil v Demokratsko stranko, ki se je pozneje združila z drugimi v LDS-u.

Kljub dolgoletnim izkušnjam v gospodarstvu ga vladna stranka nikoli ni predlagala za ministra. Šele v začetku leta 2004 ga je uvrstila med kandidate LDS-a za volitve v Evropski parlament. Tega leta je postal tudi šef novomeškega LDS-a. Bolj se je razumel z bivšim predsednikom Milanom Kučanom, brez obotavljanja se je pridružil Forumu 21. Za članstvo v njem se je odločil, ker je bilo – po njegovih besedah – to prvič, da je gospodarstvenike k sodelovanju povabil kdo iz politike: "Milan Kučan me je kot predsednik države na vsa potovanja povabil tudi kot gospodarstvenika. To so potovanja, ki odpirajo možnosti za visoke stike. Šla sva v vse tri države Baltika, ki so nas prve priznale. Pa sem prišel do predsednika, predsednika vlade, ministra za zdravstvo in v vseh treh, v Vilni, Talinu in Rigi, smo danes tako rekoč doma. Prvi dobavitelji zdravil od vseh proizvajalcev na svetu. Lahko prideš, kamor hočeš, le če znaš izkoristiti taka srečanja. Takoj po vrnitvi so se vključili vsi naši, medicinske službe, trženje, registracije, obiski pri ministru. Znati moraš poskrbeti, da ne pozabijo prehitro na tvoj obisk," je razložil novinarki Milki Lužnik Pohar.

Sicer sta s Kučanom prijatelja že iz mladih dni, ko sta bila skupaj na mladinski delovni akciji. Prav poznanstvo z njim ga je 'rešilo' v edini resnejši preizkušnji na njegovi direktorski poti, ko je moral leta 1988 dolgo čakati na ponovno izvolitev. Kovačič se je spominjal: "Očitno v partiji, ki je takrat postavljala direktorje iz Beograda, ni bilo soglasja. Ena skupina me je poskušala spodnesti. Ponujali so mi vrsto dobro plačanih služb v tujini – v Švici, v Moskvi, na Dunaju, v Londonu, celo v New Yorku. Zaslužil bi tudi do desetkrat več kot v Novem mestu. Enkrat me je tako zasliševalo in prepričevalo pet 'partijk'. Jaz pa sem bil privržen domačemu okolju. Zaplet je presekal tedanji predsednik CK ZKS Milan Kučan, ki je na moje povabilo prišel na zasebni obisk k meni, na kosilo. Svetoval mi je, naj skličem najprej zbor delavcev, ob prisotnosti vseh političnih organov. Res sem ga sklical in z aplavzom so me potrdili. Ta pogovor s Kučanom je bila rešilna bilka, sicer bi se verjetno odločil za tujino. Potem sta me poklicala še Avbelj in Popit."

"Vstop v aktivno politiko je bil napaka"
Svoj vstop v aktivno politiko leta 2004, ko mu sicer ni uspelo priti v parlament, pa je ocenjeval kot eno svojih največjih napak, češ da si je z njim nabral precej nasprotnikov tako v desnih političnih krogih kot v nekaterih medijih. To je ponazoril s konkretnimi primeri: "Name so se spravili v Magu in Financah, dobivati sem začel politična pisma, češ da izrabljam Krko v volilne namene. Po meni so začeli sekati z vseh koncev, sklepam, da na pobudo SDS-a, ki se je na izredni seji parlamenta spravil name z zgodbo o WD 40."

Morda se je prav zaradi slutnje, da utegne na parlamentarnih volitvah oktobra 2004 zmagati desnica, laže odločil za predčasni odhod s položaja generalnega direktorja.

"Direktor mora biti Dolenjec"
Kovačič je bil velik privrženec domačega okolja (t. i. lokalpatriot), ki mu je želel – tudi s Krkinimi donacijami in sponzorstvi – vtisniti močan osebni pečat. Pomembno se mu je zdelo tudi, da so njegovi najtesnejši sodelavci prihajali iz dolenjskega okolja: "Colariča, ki me bo nasledil, dobro poznam. Je Novomeščan, ima čut za Dolenjsko - direktor mora biti Dolenjec."