Toda v primeru Dušana Mramorja tako zlahka seveda ne gre. Padec finančnega ministra bi namreč zelo verjetno pomenil tudi začetek konca Cerarjeve vlade. Razlogov za to je več, med najpomembnejšimi pa je zagotovo dejstvo, da predsednik vlade nima enakovrednega naslednika, ki bi brez težav in v zelo kratkem času nasledil doma v zadnjih mesecih precej nepriljubljenega, v Bruslju in Frankfurtu pa očitno dovolj verodostojnega ministra. Špekulacije, ki že krožijo po parlamentarnih hodnikih, da bi namreč Cerar morda le lahko prepričal Mojmirja Mraka za vstop v njegovo ministrsko ekipo, so tudi tokrat po vsej verjetnosti popolnoma nerealne. V politiko strokovno usposobljeni kadri že nekaj mandatov ne vstopajo zlahka. Sredi mandata še težje kot sicer.

Dušan Mramor seveda ni nenadomestljiv, a njegov odhod bi zagotovo spremenil vladno politiko, s tem pa bi se tudi prevesila razmerja sil v koaliciji. To bi bila nova priložnost za stranko SD, ki se po volilnem porazu še vedno ni do konca konsolidirala – predvsem ni našla primernega Židanovega naslednika - hkrati pa je v dosedanjih vladnih kadrovskih spopadih izgubila del svojega vpliva. Premier pa bi s svojo veliko stranko – ki, mimogrede, pri vprašanju odgovornosti finančnega ministra tudi ni enotna – na videz ostal najmočnejši politik v državi, hkrati pa bi vse težje dobival politične bitke celo v lastni vladi. Cerarjeva koalicija ne bi čez noč razpadla, bi pa se lahko ponovila zdaj že skoraj pozabljena usoda Pahorjeve vlade, ki se je po relativno dolgem obdobju notranjih sporov dobesedno sesedla sama vase.

Cerar ima ta hip težav veliko in preveč: stopnjevanje begunske krize, negotove gospodarske napovedi, trenja v koaliciji in vse bolj nestrpno in nezadovoljno domačo javnost. Zato očitno čaka, da se afera "dodatki" poleže sama od sebe. Toda ta je medtem, zlasti zaradi katastrofalnih javnih nastopov ministra, dobila nove pospeške in je skorajda ni več mogoče ustaviti. Kljub splošno znanemu kratkemu spominu slovenskih volivcev. Zato dobrih alternativ Cerar nima več. Če ministra odstavi, je prihodnost vlade negotova. Če Mramor ostane, pa bo to nepopravljiv udarec vsem vrednotam, ki jih je premier zastopal v kampanji in s katerimi je zmagal na volitvah. Poleg tega bi bil finančni minister politično tako oslabljen, da bi vlada le z velikimi težavami – ali pa sploh ne – lahko dosegla razumne dogovore s sindikati, skoraj zagotovo pa bi se zalomilo jeseni, ko bi se vladna ekipa morala dogovoriti o delitvi denarja v prihodnjem proračunskem obdobju.

Če se torej vrnemo na začetek; ta hip nihče, verjetno niti v kabinetu na Gregorčičevi, ne zna zanesljivo napovedati, kakšen bo epilog velike afere, ki pravkar maje vlado. Premier se bo lahko odločil etično ali politično modro. Priložnost, da bi ravnal v skladu z deklariranimi visokimi moralnimi načeli, ne da bi hkrati sprožil politični cunami z nepredvidljivimi posledicami, pa je – tokrat ne po njegovi krivdi – zelo verjetno medtem že minila.