Vojna v Siriji še kar ni končana, a je postala tako rekoč nepomembna stalnica, ki se nas dotakne le takrat, ko se zgodi res nekaj močno pretresljivega. Politiki rečejo, da je takega ravnanja dovolj, da ni nekaznovanosti, in gremo dalje k preštevanju naših in vaših. Za Evropsko unijo je bila vojna v Siriji zelo blizu, ko se je na celino vil val migrantov, beguncev. Sočasno s krepitvijo vojskovanja v Siriji in Iraku smo Evropejci v teh krajih doživljali grožnjo terorizma kot načina življenja. Znanka, Rusinja, pravi, da se vse od napadov na moskovski metro vedno usede v prvi ali zadnji vagon podzemne železnice. Malenkost, ki kaže na to, o čem razmišljamo, ko gremo po vsakdanjih opravilih.
Zdaj, ko prihodov migrantov oz. beguncev z vzhoda ni več toliko, kot jih je bilo pred leti, je razprava o Siriji potihnila. Prav tako o razmerah za begunce v Turčiji ali Grčiji.

Evropa se je kolikor toliko postavila na noge in vzpostavila enoten odziv, ki ga najbolje označuje slogan: "Najboljši begunec je tisti, ki beži daleč od naših meja." Cinizem na stran, Unija je sklenila vrsto sporazumov s tretjimi državami, zanje namenila nekaj denarja in z ostrejšim nadzorom meja tako rekoč zaprla vrata. Nato se je EU pomaknil dalje, razprave o solidarnosti so zamenjale razprave o varnosti. In potem Trump.

Njegova večkrat težavna stališča, ki na glavo postavljajo desetletja ustaljenih ravnanj in sprejetih norm, predstavljajo nov vir nevarnosti. Neoprijemljivost in lahkotna uničevalnost doseženega. Če se je na primer začelo s podnebnim dogovorom, se zdaj nadaljuje s trgovanjem, premikom izraelske prestolnice v Jeruzalem, nejasnim odnosom do Rusije ter se z nedavno odstavitvijo zunanjega ministra Tillersona preliva v fazo popolne neoprijemljivosti. Kim in Trump? Po spletu kroži zanimiv posnetek izjav na do Trumpa prijazni televiziji Fox, ko je Obama omenjal možnost pogovorov z diktatorji, in odzivov na Trumpovo najavo, da se bo sestal s severnokorejskim samodržcem. Arhiv nam včasih pove več o sedanjosti kot sedanjost sama. Le kaj bo predsednik zapisal na spletnih omrežjih jutri in kako bo to videti čez dva dneva?

In potem Rusija, Salisbury. Pri Natu so poudarili, da nihče ni omenil ali pozval k uporabi 5. člena Severnoatlantske pogodbe, a je generalni sekretar Jens Stoltenberg dal vedeti, da je šokantna prva uporaba živčnega strupa v mirnodobni Evropi zgolj nov kamenček v mozaiku brezobzirnega ruskega ravnanja v zadnjih letih. Lahko si mislimo, da ko pri Natu rečejo, da se ne govori o oboroževalni tekmi, potem se seveda govori o oboroževalni tekmi. Ko v Kremlju pravijo ...

Kje smo? V mlačni vojni, verjetno, saj si nihče, tako omenjeni Stoltenberg, ne želi nove hladne vojne. V bistvu pa smo v obdobju, ko se strahovi in grožnje pojavljajo na vseh možnih platformah. Trenutna hibridna, mlačna vojna posega po kemičnih strupih, vplivanju prek spleta, poskusih vplivanja na volitve. To je realnost. Reči, da druga stran ne skuša vplivati, je seveda nesmiselno, a napad z živčnim strupom na ozemlju najmočnejšega politično-obrambnega zavezništva na svetu je zgolj dokaz, da je treba nehati iskati prednosti na račun zaveznic ter se lotiti globalnih razmer z jasno vizijo o realnosti in realnih grožnjah. Si predstavljate, da tovrstno orožje pride v roke teroristom? Večkrat obdelana tema televizijskih nanizank. Ne, ne bomo o tem. Nima smisla. Za odgovornost gre in za odgovore, zato mednarodna skupnost ne bi smela ostati brez odgovorov o ozadju napada v Salisburyju.