Slovenija je dobila svoj film o mladinskem uporu, ki bo verjetno postal klasika; film, ki obuja ne le slovensko nezadovoljstvo in proteste, ampak nekaj globalnega. Razen tega je Razredni sovražnik eden redkih filmov sploh, ki nam ponudijo, brez pretiravanja, dekonstrukcijo tega, kar upor sploh je. To je film s sporočilom ali natančneje, s sporočili, in to je slaba stvar le, če ta sporočila ne zaživijo skozi film, če ostanejo le na ravni poučevanja.

V Razrednem sovražniku (posnetem po vzornem scenariju, ki so ga napisali Biček, Nejc Gazvoda in Janez Lapajne) so ideje in občutki prevedeni v jezik filma. Vse je živo, dihajoče in neposredno. Počutimo se, kot da like poznamo, da so pravi ljudje, ki govorijo in se vedejo kot pravi ljudje. Srednja šola, v katero je film postavljen, zaživi z ritmi in zvoki, ki se jih sami spominjamo z gimnazije. Bičkova režija brezhibno združuje odlične slovenske igralce, kot so Igor Samobor, Nataša Barbara Gračner in Tjaša Železnik, z neprofesionalci, ki igrajo dijake. Ti "naturščiki" ustvarijo neizbrisne like in ne glede na to, koliko so nadarjeni, za njihov uspeh je zaslužen zlasti režiser.

Vaše sošolke Sabine ni več
V filmu je v središčni vlogi novi učitelj nemščine Robert Zupan (Igor Samobor), ki zamenja priljubljeno učiteljico Nušo (Maša Derganc), ki odhaja na porodniški dopust. "Veste, da vas imam rada," simpatična bodoča mama, ki kot da se topi od nežnega sočutja, pove svojemu razposajenemu razredu. Posebej ji je žal, ker zapušča Luko (Voranc Boh), fanta, ki mu je ravno umrla mati.

Profesor Zupan pa je povsem drugačen. Poskuša uvesti disciplino in naleti na negodovanje dijakov. Deluje kot človek iz drugega časa. Zahteva, da se v učilnici govori le nemščina, pojasnjuje pomembnost ritualov, kot je vstajanje, ko učitelj vstopi v učilnico, in jim odkrito pove, da so zaostali. Da bi spoznali realno raven svoje nemščine, jim pove, bi morali od ocene na zadnjem testu odvzeti dve točki. "To pomeni, da imam minus dva," reče eden izmed učencev.

Zadeve se usodno zapletejo po samomoru tihe in introvertirane Sabine (Daša Cupevski). "Vaše sošolke Sabine ni več. Naredila je samomor," so natančne, informativne in neemocionalne besede, s katerimi že osovraženi Robert Zupan o dogodku obvesti njene sošolce. Pove, da je na voljo vsakomur, ki se želi o tem pogovarjati, kar iz ust hladnega profesorja nemščine deluje kot črni humor. Zupanu se sploh ne sanja, da bodo dijaki kot odgovornega za njeno smrt obtožili njega.

Dve stvari povezujejo Zupana s Sabino. Dijakinja Maruša (Pia Korbar) ga vidi, kako posluša Sabino, ko na klavirju igra Chopina. Profesor in dijakinja sta sama v sobi. Še bolj usoden je njegov sestanek z njo. Od prestrašene punce zahteva, da mu prebere definicijo besede "zguba". Vpraša jo, ali bi to rada postala. Govori ji, da je neodločna. Pohvali njeno igranje klavirja in ji pove, da ji gre glasba bolje od nemščine. Dekle zapusti njegov kabinet v solzah.

Biček vse to režira tako, da filma ne le gledamo, ampak tudi doživimo. Poglejmo le prizor, v katerem Maruša vidi Zupana in Sabino sama v sobi s klavirjem. Zbeži. Kamera ji sledi. Maruša pogleda nazaj. To neprekinjeno gibanje kamere, razburljivo in zloslutno, upodobi vse, kar bo povzročilo njeno opravljanje. Dijaki med seboj že omenjajo besedo "pedofil". Uprejo se Zupanu kot posamezniku ("Zupan je naci. To je dejstvo.") in kot predstavniku "sistema".

Nemogoč človek
Položaj profesorja Zupana spominja malo na danski film Lov (Jagten, 2012) Thomasa Vinterberga, ki smo si ga letos imeli možnost ogledati. V Vinterbergovem filmu je šlo za učitelja (igral ga je Mads Mikkelsen) , ki je obtožen pedofilije. Kolegi, starši, cela skupnost se obrnejo proti njemu. Ampak Bičkov film je boljši in kompleksnejši. V Lovu smo vedeli, da je junak nedolžen, in smo lahko čutili moralno superiornost do mentalitete množice. Razredni sovražnik se odvija na bolj spolzkem terenu.

Robert Zupan je nemogoč človek. Igor Samobor ga upodobi na način, da si je nemogoče sploh predstavljati koga drugega v tej vlogi. Resen in neizprosen, ampak očitno ne brez občutkov. Pogosto je posnet sam v kadru, z belo lučjo, ki nanj sveti skozi okna učilnice ali pisarne. Prizor, v katerem zahteva od Sabine, da prebere (v nemščini) definicijo besede zguba, popolnoma ujame to, kako ponižujoča je lahko srednja šola in kako lahko je sesuti nekega človeka.

Ampak moja prva reakcija na ta prizor je bila spomin na lastne dneve v srednji šoli v New Yorku. Ne vem kolikokrat sem slišal učitelja ali ravnateljico, ki sta podobno vprašanje postavila dijaku, ki se ni držal šolskega reda: "Do you want to grow up to be a bum?" oziroma "Želiš odrasti v barabo?" To bi bila newyorška različica tega vprašanja. Bilo je standardno vprašanje, ker so ti učitelji menili, da njihova naloga ni zgolj učenje matematike, zgodovine ali tujega jezika. Svoj poklic so dojemali kot pripravo otrok na življenje v neusmiljenem "pravem svetu". Tako tudi Zupan.

Izjemno v tem prizoru je, da hkrati vidimo trdo, lahko bi rekli neizprosno dobronamernost učitelja kot katastrofalen učinek, ki ga ima na dijakinjo. Hkrati vidimo, da tega učinka Zupan ne opazi, ali pa ga ne zanima. Ta kompleksnost, ki dopušča, da do neke mere razumemo vse like, podobno kot v filmih Michaela Hanekeja, na katere malo spominja Razredni sovražnik, je značilnost tega filma. To je Bičkov humanizem in hkrati tisto, kar film dela mučen: ni enostavnih odgovorov ali jasnih krivcev. Zupan celo postane neke vrste junak.

Jasna akcija proti jasnemu sovražniku
Razredni sovražnik je tudi slika upora, posneta brez iluzij. Za upor je nujno poenostavljenje, ker upor zahteva jasno akcijo proti jasnemu sovražniku. Ne dopušča prostora za nianse. Njegova iskra je čustvena in čustva so tisto, kar ga hrani. Ta čustvenost se hrani s popolno vero v pravičnost stvari. Vera v pravičnost svoje stvari pa dopušča vse vrste nesramnosti, ustrahovanja, nadlegovanja in preganjanja. Upor je navsezadnje zasnovan na mentaliteti množice. To ni obsodba. Drugače ne more biti.

To slepo prepričanje, zgrajeno na osnovi izgube in gneva, se vidi na obrazih dijakov. Vidi se na obrazu Špele (Špela Novak), ko zaslišuje kitajskega učenca Changa (Kangjing Qiu), zakaj ga ni bilo na Sabininem pogrebu, ali na psovanju tistih, ki popuščajo.
Med drugim dijaki okupirajo šolsko radijsko postajo in Zupana obtožujejo za Sabinino smrt, tako da sliši vsa šola. En učenec ga pozdravi z nacističnim pozdravom. In v pretresljivem ritualnem prizoru dijaki učitelja pričakajo z maskami z obrazom mrtve Sabine. Zupan se pa ne da. Vznemiri jih, ko sam da gor masko in začne pouk. Soočenja se stopnjujejo. Pride do fizičnega spopada. Starši se vmešajo. Ravnateljica Zdenka (Nataša Barbara Gračner) se boji, da bo padla "slaba luč na šolo", zato poskuša obvladati situacijo tako, da bo volk sit in koza cela.

Film se izpolnjuje med gledanjem. Ko se nam zdi, da smo spoznali eno plast zgodbe, nam film odkrije novo. Samo en primer: potem ko smo že nekaj časa v družbi dijakov in učiteljev, srečamo starše. V mojstrsko posnetem prizoru vidimo, kako so njihovi otroci variacije njih samih. V enem trenutku nam postane popolnoma jasno, kdo izmed njih tepe svojo hčer. Vidimo, kdo je umsko obtičal v srednji šoli. Mati "štreberja" hoče za vsako ceno izvedeti, kakšno vprašanje je postavil učitelj, da je njen sin dobil komaj dvojko. Takega vprašanja, pove, si sploh ne more predstaviti. Iz takšnega filmskega sveta se rojeva univerzalnost.

Končno je to tudi film o skrivnostnosti samomora; dejanja, v katerem morilec in žrtev izgineta v istem hipu. Sta dva prizora, v katerih kamera sledi Sabini, ko hodi med sošolci. Prvič, ko je še živa, ji kamera sledi skozi šolo. Drugič je to po smrti, ko se kot fantom premika med sošolci, ki praznujejo in je ne vidijo. Pravzaprav obakrat deluje nevidno, neopaženo. Punca, katere smrt je povzročila vso dramo, ostane za vedno nerazpoznavna.