Ta isti markiz je na tajnem srečanju katoliških legitimistov, strastnih privržencev reakcionarnega Karla X. in simpatizerjev jezuitov, izjavil: "Na Francoskem morata biti slednjič dve stranki, ne le po imenu, temveč dve ostro in jasno ločeni stranki. Zavedajmo se, koga je treba streti. Na eni strani žurnaliste, volivce, z eno besedo, javno mnenje; mladino in vse, kar jo občuduje. Medtem ko se mladina omamlja s hrupom svojih praznih besed, imamo mi vsaj to nedvomno ugodnost, da gre proračun v naše želodce."
Obleči si moder frak in postati enakovreden tistim zgoraj … To je le ena od bistroumnih misli, s katerimi je Stendhal seciral psihopatologijo (politike) svojega časa. Pa vnaprej tudi našega, bi lahko dodali; čeprav ne nosimo več modrih frakov, s katerimi bi se poskušali kvalificirati za dialog 'auf der Augenhöhe' s 'tistimi'…. Pravzaprav bi morali danes vsi še enkrat poseči po Stendhalu in romanu Rdeče in črno, iz katerega so vzeti zgornji navedki. Zgodba o Julijanu Sorelu, ki se v želji po uspehu znajde ujet med svojo intimno privrženostjo idealističnemu republikanizmu ter svetom privzvišenih kontrarevolucionarjev, je pravzaprav bolj aktualna, kot se zdi. In ne more biti naključje (seveda tudi ni), da je tudi Mladen Dolar svojo zadnjo čitanko, kompendij novejših in nekoliko starejših besedil naslovil Strel sredi koncerta, torej z besedno zvezo iz romana Rdeče in črno.
Ošabno postnapoleonsko oblast, zaznamovano s korupcijo in podkupljivostjo, pa tudi s slabim okusom, je končala julijska revolucija. Torej še ena vaja Francozov iz gradnje barikad – "V tem našem stoletju si vse prizadeva, da bi izkopalo sleherno zakonito oblast. Uboga Francija." – je odpravila režim, ki je bil skoraj posmeh sijajni dediščini francoskih revolucionarjev. To velja predvsem za njegove zadnje ukrepe pod kraljem Karlom X. Med drugim je poskusil finančno odškodovati družine plemenitašev, katerih lastnina je bila uničena ali zaplenjena med revolucijo. Pa tudi odškodnino emigrantom in njihovim otrokom je predvidel. Republikance oziroma napredne sile je dobesedno dražil s poskusom vzpostavljanja starega privilegiranega statusa tistih, ki so bili simbol ancien régima, privilegijev verižnega sosledja Ludvikov in kapricioznega izčrpavanja dežele in njenih ljudi. Nekako tako je bilo, kot namiguje ta duhovit dovtip z začetka enega od poglavij: "In dobil sem priboljšek, ne zaradi svojih zaslug, temveč zato, ker je imel moj gospod putiko."

Ob vsem tem pa se je veljalo vprašati, zakaj sploh bi si želeli biti sprejeti v to visoko družbo; če jo označujejo citati, kot je ta: "To damo so obdajali sami izredno moralni ljudje, ki pa po navadi niso imeli niti ene lastne misli na večer; zato je napravilo nanjo vse, kar je dišalo po nečem novem, globok vtis; hkrati pa je bila prepričana, da se mora pri tem počutiti užaljeno in da je to dolžna sama sebi. To napako je imenovala poslednji ostanek lahkomiselnosti svojega stoletja …" In še naslednji: "Niti sto tisoč tolarjev letnih dohodkov niti moder trak ne zmorejo ničesar v boju zoper salonske zakone. Najmanjša živa misel je veljala za surovost. Kljub lepemu vedenju in dovršeni vljudnosti, kljub vsestranski želji po ljubeznivosti, se je na vseh obrazih zrcalilo dolgočasje." Ampak, ja, ta dolgčas, poštirkanost v družabnem in (pol)zasebnem življenju je bila le ena plat te družbe; druga je veljala vzpostavljanju pregrad med različnimi družbenimi plastmi, vzpostavljanju zaostrenih opozicij in oholega političnega žargona v odnosu z vsem tistim Političnim, kar izvira iz … ljudstva.
Državi prodati kahle
To je bila prva literarnozgodovinska situacija. Druga vključuje prodajo porcelanastih kahel. Ja, poleg Mladena Dolarja nas je v zadnjih tednih na še eno literarnozgodovinsko in s Francijo povezano referenco, ki nam lahko pomaga pravilno ali pa vsaj nekoliko bolj sveže in drugače brati naš trenutni družbenopolitični položaj, opozorilo Mladinsko gledališče. Hrvaški režiser Oliver Frljić je na oder postavil klasiko protoabsurdnega teatra Klistirajmo Srčka! Georgesa Feydeauja. Drama se dogaja natančno osem desetletij po romanu Rdeče in črno oziroma je bil njen krst leta 1910. Protagonisti so premožna buržoazija, predvsem zakonca, lastnika tovarne porcelana, ki si nov velikanski zaslužek obetata s pridobitvijo licence za opremo francoske vojske z novimi .... lahkimi ... šik ... trdnimi ... torej kot nalašč za na bojišče ... kahlami. Za posel je seveda bil – saj smo v demokratični državi, v francoski republiki – izdan javni razpis, vendar ... No, se bo že uredilo.
Feydeaujevo visoko meščanstvo je bilo pravzaprav zgodovinski naslednik tistih, ki so v julijski revoluciji 1830 pogumno nastopali proti aristokraciji tipa markiz La Mole. Toda idejno in svetovnonazorsko je (ne gre seveda posploševati, tukaj govorim bolj o nekih karikiranih idealnih tipih, ki mi pomagajo razviti končno poanto) bila ta buržoazija na neki način negacija in obrat od obojih, konservativnih restavratorjev ancien régima in revolucionarnih meščanov. Kot to v svojem besedilu, ki je del gledališkega lista, odlično strne Michel Corvin, Feydeau karikaturo svoje družbe izrazi v novih dramskih likih: "… bodisi ženskah, čistunskih pošastih, ki dosledno upoštevajo svoje naloge žena in mater, ali moških, ki nimajo številnih ljubezenskih dogodkov, saj so prikovani na svoje delo in zakonsko bivališče, priklenjeni na svoje 'gospodinjstvo'. Vse se dogaja v zaprtem prostoru in krutost odnosov bodisi z ženske ali moške strani se zdi naravna posledica pogrevanega sovraštva."
Skrb za drek namesto za državo
Je pač glavni argument delovanja tega meščanstva, katerega patologijo na odru tako sijajno izrazita zakonca Feydeau oziroma igralca Ivan Peternelj in Neda R. Bric, je gospodinjstvo. Gre za popolno zatohlost življenja, kjer so glavni argumenti stlilizacija zasebnosti, organizirano udobje in (navidezni) prestiž, vse to pa z zadnjim argumentom – imeti dobro ime v družbi. (Malo)meščanstvo je v skrbi za svojo podobo pred drugim (ne pred javnostjo, ampak pred 'privatnimi' drugimi – k temu pridemo kaj hitro) stopnjevalo do ujetosti v psihozo in nevrozo, kar v Klistirajmo Srčka! predstavlja histerično zganjanje drame zaradi rahle zapeke otroka. Kajti zapeka – kot to dobro in slikovito zatrjuje gospod od države in sel državnega naročila, prav tako izvrstni Ivo Godnić – je stala že marsikoga življenja ... Skrb za drek namesto za državo ...
Radikalizem zasebnikov
Feydeaujev čas v zgodovini Francije imenujejo čas radikalcev (1879–1914). To je bil tudi čas velikih političnih škandalov. Leta 1892 je izbruhnil panamski škandal, imenovan tudi največja monetarna katastrofa 19. stoletja. Francoska vlada je bila tedaj pripravljena sprejeti miljonsko podkupnino, da bi molčala o propadlem podjetju gradnje Panamskega prekopa, v katerega so številni, tudi nepremožni Francozi v upanju na zagotovljen zaslužek kupili delnice družbe panamskega prekopa, ta pa je nato propadla. 800.000 Francozov je bilo med delničarji in med njimi 15.000 mater samohranilk. In francoska vlada je bila pripravljena sprejeti podkupnino, da bi se bankrot (za nekaj časa) zamolčal. Druga je bila seveda Dreyfussova afera, afera zaradi lažne obtožbe judovskega častnika vohunskega delovanja za Nemčijo.
Obe aferi sta razkrili vedno večji antisemitizem, militarizacijo in pa vero v nujnost imperializma, ki bo (na dolgi rok) stabiliziral francosko blaginjo. Pri tem je bistveno to, da ta radikalizem, o katerega vzponu v tem času govorimo v Franciji, pravzaprav, vsaj po mojem, ni bil politični radikalizem v smislu strastnega zastopanja posvojenih radikalnih ideologij; bil je odvod in posledica vedno bolj zasebnega življenja Francozov. Tukaj ni šlo več za ideje, s katerimi bi šli (kot (potencialni) revolucionarji tipa Sorel ali pa kot zakrknjeni ancienrégimovci kot La Mole) v boj za ideale, ki utemeljujejo nekakšen neosebni boj, boj za nekaj, kar je večje in trajnejše od nas samih; v abstraktni boj za abstraktno državo. Pridobitniško meščanstvo, ki je okoli leta 1910 podpiralo takšno ali drugačno radikalno strujo, je to počelo predvsem zaradi svojega salona v empirskem slogu in zaradi razgleda skozi svoje francosko okno.
Nelagodje, ki ne pojema
In tukaj pridem do tega, zakaj me ob protestih zadnjih tednov prevzema nelagodje. Nelagodje me pravzaprav prežema že dlje. Tudi ob nedavnem največjem slovenskem političnem spektaklu tega leta sem se počutila nelagodno. Mantra o sodelovanju, o preseganju ideoloških pozicij ali pa argument slovenske sekcije gibanja Occupy pred Ljubljansko borzo o nujnosti trenutnega odpora in prepričanju, da se bo alternativni politični program že spontano in postopoma izoblikoval v popolnoma demokratičnem procesu ... Vse to po mojem mnenju namiguje na v bistvu nepolitično razmišljanje teh akterjev. In tukaj moram kar hitro opozoriti, da nisem – kar mi je nekdo zadnjič implicitno očital – kakšen leninist. Nikakor nisem za uzurpacijo (r)evolucije s strani notranje, oborožene klike privilegiranih revolucionarjev.
Politika ni (ne sme biti) birokratski (posel s kahlami)
Vseeno pa je trenutno poudarjanje zavračanja pozicioniranja (potrebe pozicioniranju) levo in desno na polju političnih ideologij, ki ga vedno znova v anketah izražajo tudi udeleženci protestov, nevarno; je znak naivnosti in nenavadnega strahu pred vsako vpetostjo v polarizacijo desno in levo, kar je seveda posledica politične nedoletnosti in nezavedanja, da desno in levo ne pomeni (nujno) takšnega ali drugačnega modusa argumetnacije za politično preganjanje in že skoraj tudi za teror; ampak da gre preprosto za ponazoritev vrednot, s katerimi si politika ustvari svoje mesto v zgodovini (idej). Politika namreč mora biti ideološka, mora se vzdigniti nad goli pragmatizem. Potrebuje (abstraktno) ideologijo, ki ji zagotavlja idejno in vrednotno osnovo, zagotavlja ji argument delovanja onkraj birokratskih ukrepov. Kajti politika brez ideologije je birokracija. Sama sebe se oropa tistega položaja, ki ji pripada oziroma ki ji mora pripadati – položaja najpomembnejše in tudi najbolj plemenite dejavnosti. Vendar je to lahko le, če se vzdigne nad administrativni pravorek.
Prav zato bi – pa četudi mi bo kdo očital izključevalnost – skoraj hotela zahtevati kvalifikacijo za udeležbo na protestih; podobno tudi za udeležbo na volitvah. Naj vsak napiše in pove, kaj sploh hoče; ne, česa noče. Ampak kaj hoče, katere so ideje in vrednote onkraj ukrepov vsakodnevne administracije države, katere naj po njegovem mnenju fundirajo državo. Najprej teorija in potem praksa; ne pa obratno, kot se danes dogaja. A kaj, ko živimo v državi, kjer abstraktnega mišljenja nihče več ne ceni; kjer morajo tudi študenti vedno bolj razmišljati le praktično. Aplikativne znanosti so potrebne; so potrebne; in so potrebne ... Vendar pa politika, oropana abstraktne teorije, postane posel s kahlami.
In zato se mi tudi zdi bolje neke (čeprav nekoliko sanjske) ideale političnega angažmaja iskati med Stendhalovimi junaki, med katerimi je za gospodično Matildo, nekoliko ekscesno La Molovo hčer 'lahko' veljalo: "Gledala ga je nepremično in se zatopila v njegove poteze, da bi v njih odkrila tiste odlične lastnosti, ki prinesejo možu čast, da ga obsodijo na smrt." Ker te ob zapisu česar koli, kar je nekoliko eksesno, hitro lahko 'primejo', moram seveda hitro pripisati, da si ne želim vrnitve dobe giljotine; želim pa si nekoliko več drznosti in poguma in tudi pustolovskosti v politiki (njeni teoriji), ker res nočem politike, v duhu sorodne (koruptivnemu) poslu s kahlami. Bolje psihoanalitsko zanimiva mahinacija s preoblačenjem v modri frak, ki pa ima za seboj trdno ideološko pozicijo (četudi meni zelo tujo), kot pa strast za bogatenje na vsak način; s kahlami, recimo.