…

Enkrat za vselej v znamenitem magazinu Billboard, ki ima še vedno največjo odmevnost in velik doseg tako do starejših kot tudi do mlajših glasbenih potrošnikov. Billboard je prepoln statističnih podatkov ali, natančnejše povedano, številčnic in številk s številnimi primerjavami v številkah prodaje glasbenih albumov ali koncertnih vstopnic. Še danes, ko ga berete v tiskani izdaji, imate občutek, da ste ravnokar pripravljeni izpolniti dva lističa športne napovedi. Skratka, še danes ga citirajo.

Nekdanji frontman kultnih The Smiths, danes že več kot desetletja in desetletja uspešen skupinski solist Morrissey, je to izjavil nadobudnem novinarju nekoč lani. Ni edini v dolgem nizu tistih, ki so se imeli priložnost pogovarjati, imeti intervju z njim ali ga ob izjavi ali dveh spoznati in ob srečanju ugotoviti, da pri Morrisseyu nikoli ne gre zgolj za cinizem. Sploh ne gre za cinizem! Tisti klasičen angleški, že ponarodeli, tradicionalno dobrohoten, a nemalokrat skrajnje žaljiv do sogovornika. Stephen Patrick Morrissey ni takšen. Njegov pogled zviška ali glas iz višin je inteligenten in filozofski. Nikoli abstrakten ali nerazumljiv. Glasbeno, umetniško, kulturološko in življenjsko je izobražen, razgledan, podkovan, luciden. V svojih impozantnih 33 let glasbene kariere je postregel z marsikatero kultno. Tudi kontroverzno. Recimo leta 1984 je na novinarsko vprašanje, kako je lahko prepričan, da najboljši angleški pop prihaja v večini primerov s severa Anglije, odgovoril: »Because its main ingredient is Englishness.«

Ko se srdito obregne ob svojo nekdanjo založniško hišo Rough Trade in njenega ustanovitelja Geoffa Travisa: »Neizpodbitno dejstvo je, da je bil v tistem času katalog glasbenih izdaj Rough Trade anti – vse, a žal tudi neposlušljiv. Šele skupina The Smiths je v hišo prinesla malce glamurja in uspeha, ki ga niso Travis & co. nikoli pričakovali.«

V Ljubljano prihaja zadnji veliki bard kitarskega pop rocka, ki mu mediji ne morejo do živega. Nepopravljivi romantik, ki je isti trenutek, ko je postal vegetarijanec, prepovedal drugim članom skupine The Smiths, da jedo ali reklamirajo mesne izdelke v njegovi prisotnosti. Pisalo se je leto 1985.

V skoraj enakomernih ciklih in presledkih so mediji vedno poiskali Morrisseya, da poda ali zavzame kakšno svoje stališče do tega ali onega. Do današnjih dneh. »Toliko je sranja napisano o meni, da se včasih ustrašim, ko pomislim, kako to prenašam. Čez čas se neresnice zajedo v tvoje resnično življenje. Če jih pustiš pri miru, enostavno postanejo del tebe in ti se začneš obnašati po njihovih pravilih.«

On že ne.

Četudi drži vse kot pribito.