Barometer sprememb je seveda tudi tokrat Karl Erjavec. Iz tedna v teden preseneča s potezami, ki nakazujejo, da se življenjska doba koalicije izteka. Potem ko je pred tedni DeSUS odrekel podporo ministrici Anji Kopač Mrak, je Erjavec le nekaj dni pozneje pohitel z obiskom in izrekanjem podpore vodstvu Luke Koper, ki je odprlo fronto s Slovenskim državnim holdingom. Prav tistim, ki ga je po seriji zapletov postavila slovenska vlada - v kateri na uglednem ministrskem mestu sedi tudi predsednik upokojenske stranke. Zadnja politična bomba je ponujeni odstop z mesta zunanjega ministra, čeprav je jasno, da Cerar mora obdržati DeSUS v vladi, če želi ohraniti parlamentarno večino.

Karl Erjavec je izkušen politik. Njegova na videz impulzivna in neracionalna dejanja zagotovo izhajajo iz politične kalkulacije. Sporočila je v tej fazi treba brati med vrsticami. Očitno je, da se bosta DeSUS in SD neusmiljeno spopadla za iste volivce. Da se Erjavec vidi kot potencialni premier v prihodnji vladi. Da je zaskrbljen zaradi nizkih ratingov stranke. Da se zaradi nepriljubljenosti Cerarjeve ekipe poskuša že zdaj od nje čim bolj distancirati. Da se skuša umakniti udarnemu valu, ki ga bo zagotovo sprožila odločitev arbitražnega sodišča, kakršna koli že bo.

Ali je v to enačbo že vštet tudi končni cilj, datum prihodnjih volitev, iz Erjavčevih solističnih izletov še ni razvidno. Od tega je odvisno, ali še obstaja možnost, da bi Cerar rešil svojo koalicijo. Rešitev je v resnici le ena, vendar bi zanjo premier najprej potreboval konsenz koalicije – to je rekonstrukcija vlade. S tem bi se Erjavec pravočasno, še pred odločitvijo arbitražnega sodišča, umaknil z vročega stola zunanjega ministra. Dejan Židan bi se znebil podobe politika, ki je primeren le za ministra za kmetijstvo. In Miru Cerarju bi morda le uspelo rešiti svojo stranko.

Rekonstrukcija vlade pomeni, da se karte mešajo na novo – spet se odprejo koalicijska pogajanja, ki lahko trajajo dneve in tedne, spet se trguje s položaji in resorji, spet se razkriva kadrovska podhranjenost (zlasti novih) slovenskih strank. Na začetku mandata je to težavno obdobje, na sredini pa skorajda brezupno. Uspešno je lahko le, če stranke še imajo voljo ostati skupaj in če verjamejo, da jim bo resetiranje koristilo pri naslednji volilni preizkušnji. Ker je večina strank, vključno z dvema vladnima, že sredi volilne kampanje, takšen projekt, tudi če bi ga koalicija začela, nima velikih možnosti za uspeh.

Še zlasti zato, ker je bizarna zgodba o zamenjavah nadzornikov v Luki Koper vladi zadala smrtni udarec. Prav vse je šlo narobe. Res je, da je bil Cerar v težavnem položaju in brez dobrih rešitev. Če bi vlada podprla Slovenska državni holding in bi vztrajala pri zamenjavah nadzornikov Luke Koper, bi se ji lahko zgodile ljudske vstaje, hkrati pa bi se sesula poslanska skupina SMC, ki je ta hip edino zagotovilo obstoja vlade. A ker tega ni storila, je obglavila SDH in sama sebi zvezala roke za vse prihodnje težavne odločitve. Odslej bo vlada obsojena na mrtvi tek. Resnih sprememb in reform, ki jih napoveduje jeseni, ne more izpeljati, saj so interesne skupine dobile poučen zgled, kako lahko sesujejo projekte vlade, ki bi ogrozile njihove monopole, privilegije ali dobiček.

V tem kontekstu lahko politične bombice, ki jih podstavlja Karl Erjavec, razumemo predvsem kot del izhodne strategije. Prihodnje leto so, po kratkem obdobju zatišja, spet volitve. In prav nobeno presenečenje ne bo, če bomo izbirali ne samo predsednika (ali predsednico) države, ampak tudi poslance novega državnega zbora.