Prav tam, kjer je v muzikalu Moje pesmi, moje sanje nedolžnost izgubila mlada in poskočna nuna Maria, ki se je s preizkušenimi damami borila za pozornost avstrijskega kapitana von Trappa.

Med tokratnim salzburškim srečanjem in filmsko uspešnico, postavljeno prav tja, v leto 1938, je natanko 80 let razlike, a veliko podobnosti. Zdi se, da je Evropa na podobnem razpotju. Na dnevnem redu so podobna vprašanja, ki podobno zaskrbljujoče trgajo evrozavezništva: populizem in iskanje zunanjih krivcev za gospodarske in druge težave.

Slovenija je obkoljena s skrajnimi desničarji in populisti vseh barv in okusov. Tako zdajšnji kot bivši premier in novi šef slovenske diplomacije govorita o prizadevanjih za uravnoteženo slovensko zunanjo politiko. V praksi je bilo zadnja leta to videti takole, citiram enega od naših diplomatov: "Od leta 2010 dalje pride na eno srečanje z ameriškimi približno osem srečanj z ruskimi političnimi predstavniki."

Svojevrsten kazalnik, kakšen kapitan bo Šarec, je izbor njegove posadke. Saj veste, kaj pravijo, prvorazredni vodje imajo ob sebi prvorazredne ekipe, drugorazredni pa tretjerazredne. Pri kadriranju je že nasedel. Baron von Trapp je pred nacizmom z družino pobegnil v Švico in na koncu pristal v ZDA. Kje bo ob koncu Šarčevega mandata pristala Slovenija, če bo njegova vlada do leta 2022 sploh prišla v enem kosu, je težko reči. Kar vemo danes, je, da so naše ladje za zdaj še kar v fazi nakladanja.