Uprava Dragomirja Matiča je morala oditi, ker ni želela ubogati navodil največjega lastnika, to je države. Sledila je, tako je zatrjeval Matič, le tistim interesom, ki so bili dobri za Luko. Tako razmišlja človek, ki je v pristanišču zrasel.

Lastniki so imeli drugačne želje: želeli so jo povezati v holding s Slovenskimi železnicami, želeli so, da plačuje za drugi tir, želeli so, da brez prevelikega odpora odpre koncesijsko pogodbo, lokalni lastniki so želeli, da bi luški denar še naprej poganjal lokalni nogomet, želeli so podražitev luških storitev. Matič v vse to ni privolil kot tudi ni želel privoliti v pogovor s predsednico SDH-ja na štiri oči. Nastal je komunikacijski krč.

Pogled na Luko je bil iz Ljubljane vedno drugačen. Zaposleni in tisti, ki so lastniki le ene ali dveh delnic, vidijo pristanišče iz drugačne perspektive. Hrupno je, dviguje se prah, tovornjaki povzročajo zastoje. A Luka jim je - tako preprosto kot Lidii Glavina - pri srcu, zato svarijo pred prišepetovalci na štiri oči.

Okno v svet ima novega poveljnika. Če je domačin Dimitrij Zadel sprejel to vlogo, je najbrž vedel, kje so ključne težave. A po včerajšnji prvi predstavitvi se zdi, da je za IPS-e in Madžare slišal le v medijih, konkretnih rešitev pa, je dejal, še nima. Bo presekal zdaj že neslavno tradicijo predčasnih odpoklicev luških direktorjev? Če bo poslušal navodila največjega lastnika. Ta pa so odvisna tudi od politične matematike.