Glede na praznike danes lahkotnejša tematika. In kaj je lahko lahkotnejše od filmske kritike? Je pa res, da bomo danes v naši oddaji revolucionarizirali filmsko kritiko in s tem sprožili tektonske premike. Kot je znano, se največ Slovencev ukvarja z vinogradništvom, na drugem mestu pa so že filmski kritiki. Vendar je do današnjega dne veljalo, da filmski kritik napiše kritiko po ogledu filma.

V skladu s postmoderno dogmo menimo, da gre za preživet, celo anahron koncept, zato danes uvajamo novost - filmsko kritiko bomo napisali pred ogledom filma. Ne gre le za preprosto dejstvo, da so dandanašnji filmi tako zanič, da lahko uganemo vsebino že iz napovednika, temveč tudi za to, da s tem privarčujemo precej denarja in časa svojih poslušalcev. Če namreč kritiko, ki jo je nekdo napisal po ogledu filma, slišiš po tem, ko si si ga tudi sam že ogledal, je vse skupaj precej brezpredmetno in se skrči na to, kaj si nekdo o nečem misli. V časih, ko na podlagi objav socialnih medijev vsi mislijo vse o vsem, pa je načelo, po katerem si nekaj mislimo o filmu, še preden smo ga videli, precej moderno. Toliko o tem, zdaj pa h kritiki sami.

Ameriški film Intervju je povzročil precejšnje razburjenje, še preden nam ga je uspelo videti. Ko ga bomo videli, bo povzročil temu primerno manj razburjenja, a glede na to, da je kakršna koli publiciteta boljša od nobene, je samocenzura, ki so jo uporabili pri podjetju Sony Pictures, odlična promocijska poteza. Filmski studii so namreč prenehali tiskati filmske plakate, ker se film bolje promovira s samocenzuro.

Zgodba sama je zanimivo prikupna: dva novinarja naj bi med intervjujem izvršila atentat na severnokorejskega diktatorja. Toliko izvemo iz napovednikov in Wikipedije in vprašanje je, ali za poglobljeno kritiko filma potrebujemo še kaj več. Kot zahtevajo legendarni hollywoodski sinopsisi, mora biti vsebina filma razumljiva iz dveh stavkov. Pred samo vsebino in zapletom filmske zgodbe je zanimiv njegov ideološki trenutek. Film namreč temelji na predpostavki, da se predstavnika tako medijsko kot politično visoko razvite družbe, se pravi Američana, odpravita v najbolj izolirano in zaostalo državo na svetu. Že ta trk civilizacij je sam na sebi zabaven in na tej podlagi, predvidevamo, ustvarjalci gradijo filmske zaplete. Ampak ali je osnovni konflikt zares tak, kot je vtkan v predpostavko filmske snovi? (Oh, kako spretno danes uporabljamo filmski žargon.)

Ali se imata ameriška novinarja, komedija gor ali dol, pravico posmehovati okrutnemu komunističnemu diktatorju in ali ima ameriško-japonska filmska industrija kakršno koli pravico do vzvišenega pokroviteljstva nad severnokorejskimi revčki? Na ulicah ameriških mest namreč potekajo množični spopadi, umori in streljanje, ki v svojem bistvu nosijo sovraštvo med različnimi rasami. Sovraštvo na podlagi drugačne rasne pripadnosti je nekaj, kar naj bi civilizacija že zdavnaj presegla in je, tako teorija, odblesk nedemokratične in brutalne preteklosti. To velja za dobršen del zahodnega sveta, razen seveda za Združene države …

Bizarno se je prerekati, ali je zaslepljenost severnokorejskega režima, ki terorizira svoje prebivalstvo na podlagi ideološke in dinastične prepričanosti, kaj večja, a dejstvo je, da so zmote in stranpoti ameriške družbe vsaj tolikšne kot zmote in stranpoti severnokorejske.

Hočemo povedati: če bi severnokorejski filmarji posneli komedijo o tem, kako dva severnokorejska novinarja prideta v Washington, da bi naredila atentat nad Obamo, bi bilo lahko prav tako smešno, kot je zdaj. Še posebno če bi katero izmed glavnih vlog zaupali napovedovalkam severnokorejskega TV-dnevnika, ki s prezenco in občutkom za dramo zlahka premagajo vse hollywoodske zvezde komedije.

Naivno je misliti, da je pogoj za komedijo neuravnovešenost komediografske snovi - in če povemo brez snobističnega izrazoslovja filmskih kritikov: Severni Korejci imajo vsaj toliko razlogov, da se delajo norca iz Američanov, kot jih imajo Američani, da se norčujejo iz Severnih Korejcev. Je pa vsekakor bolj zdravo, da oboji drug iz drugih brijejo norce, kot da se sovražijo. Ob tem, da za sovraštvo ne moreš prodajati kart.