Dva dneva in ena noč (Deux jours, une nuit, 2014, Jean-Pierre in Luc Dardenne). Kakšen bi sploh bil seznam najboljših filmov brez prispevka bratov Dardenne? Morda se bom nekega dne naveličal njunih zgodb o solidarnosti in preživetju v kapitalističnem svetu, saj vsi njuni filmi pripovedujejo bolj ali manj isto zgodbo, ampak ta dan še ni prišel. Gre za Sandro (Marion Cotillard v eni svojih najboljših vlog), katere sodelavci bodo glasovali, ali naj zavrnejo bonus ali pa bo odpuščena. Sandra ima na voljo en konec tedna, da jih prepriča, naj glasujejo, da ostane v službi. Film je malo shematičen in predvidljiv. Ampak brata Dardenne sta odlična filmarja. Sandrina srečanja s kolegi sprožijo plemenitost, solidarnost, prezir in v enem primeru celo nasilje. Čeprav je film osredotočen na junakinjo, ves čas dobivamo bežne poglede na kruto družbo, v kateri živi.

12 let suženj (12 Years a Slave, 2013, Steve McQueen). Tisto, kar mi bo vedno ostalo v spominu iz McQueenovega filma, je prizor, v katerem je junak končno rešen iz suženjstva. Zapušča plantažo in v enem kadru vidimo tako njegov obraz kot vse manjšo figuro sužnje, ki ostaja. Režiser, se zdi, črpa navdih iz starejše tradicije ameriškega črnskega filma, v katerem nam je vedno pred očmi, da v Združenih državah obstajata dva vzporedna svetova. Ta odlično odigran in zrežiran film prikaže suženjstvo kot zlo, v katerem je tudi nežen gospodar na koncu vseeno gospodar, čigar dobronamernost na svoj način zareže tako globoko kot bič. Eden najboljših filmov na to mučno tematiko.

Fantovska leta (Boyhood, 2014, Richard Linklater). Življenje fanta od sedmega do devetnajstega leta. Linklater je film snemal več kot dvanajst let, da nam pokaže odraščanje brata in sestre iz otroških let v mladost. Film lahko služi tudi kot pohvala materi, ki le z občasno moško pomočjo (in moški so pogosto bolj težava kot rešitev) vzgaja svoja otroka in živi svoje življenje. Linklater razume, da je življenje razen tistih velikih dogodkov sestavljeno iz nešteto majhnih. Pogumen film, ki nikoli ne ostane le na ravni eksperimenta.

Grand Budapest hotel (The Grand Budapest Hotel, 2014, Wes Anderson). Sam hotel je kot slika na bombonjeri, pastelno rožnat in postavljen med naslikane Alpe v izmišljeni srednjeevropski deželi Zubrowka. Vse je kot odlična kičasta različica srednje ali Vzhodne Evrope, ki bi jo videli v starih hollywoodskih filmih ali morda kot ilustracije na starih pločevinkah za tobak. Glavni lik je legendarni hišnik M. Gustave (Ralph Fiennes), ki je neustavljivo privlačen za ženske določenih let, v glavnem čez osemdeset. Gre za ukradeno sliko in maščevanje zubrowskih plemičev. To poigravanje s srednje- in vzhodnoevropskimi motivi ter vzdušjem bi lahko bilo neznosno izumetničeno. Anderson pa je v vrhunski komični formi. Režira z zasoplim tempom in uspe mu obdržati posebno razpoloženje filma od začetka do konca. Anderson je rekel, da ga je navdihnil Stefan Zweig, a se čuti tudi vpliv velikega Ernsta Lubitscha. Film ni na ravni Lubitscha, a ga »Andersonov dotik« naredi za najbolj razvedrilni film letošnjega leta.

Ni je več (Gone Girl, 2014, David Fincher). Z romanom Ni je več je Gillian Flynn postala mogoča naslednica Patricie Highsmith kot mojstrica ovinkastih in nelagodnih psiholoških srhljivk. Fincherjev film je njegov najbolj neokrašen do zdaj - kot da želi režiser svojo navzočnost izbrisati. Na velikem platnu zgodba izgubi nekaj svojega družbenega konteksta in nekatere prvine zapleta se zdijo za lase privlečene, ampak to je vseeno sijajen film. Na duhovit in napet način postavi pod vprašanje osnove odnosov med moškimi in ženskami. To je eden od dveh sicer zelo različnih filmov, ki nam namigujeta, da je heteroseksualna ljubezen bolj ali manj nemogoča (drugi je Von Trierjeva Nimfomanka). Rosamund Pike je popolna usodna ženska in Ben Affleck je popolnoma prepričljiv kot njen ne pretirano pošten ali pameten mož.

Nimfomanka, prvi in drugi del (Nymphomaniac, 2013, Lars von Trier). Še en von Trierjev traktat o temeljni pokvarjenosti človeka. Zdi se mi, da von Trier želi, da se njegovi filmi doživijo kot življenjske izkušnje. Občasno me spominja na pokojnega britanskega režiserja Kena Russella s svojo željo, da osupne gledalce. Tokrat gre za Joe, nimfomanko iz naslova, in njeno spoved osamljenemu intelektualcu. To je spoved brez obžalovanja; še en pljunek v obraz meščanske družbe. Je pa presenetljivo ganljiv in celo duhovit.

Neskončna lepota (La grande bellezza, 2013, Paolo Sorrentino). S tem filmom smo se spet znašli v neskončni lepoti italijanskega filma. To je zgodba iz visoke družbe, sladkega življenja in nihče ne zna tega upodobiti tako zapeljivo kot Italijani. Sorrentinova kamera drsi mimo rimskih spomenikov in fontan; premika se skozi prelepa stanovanja in vile. Slišimo bežne koščke pogovorov, priča smo zabavam na strehah nad mestom in lenim pogovorom intelektualcev. Razumemo, kako je mogoče postati zasičen z lepoto. Osrednji lik Jep Gambardella (Toni Servillo) je pisatelj, ki je svoj edini roman napisal pred desetletji in je odtlej postal stalnica življenja na visoki nogi. Po petinšestdesetem rojstnem dnevu začne čutiti obžalovanje in nostalgijo. Ni druge kinematografije, v kateri so dolgčas, čustvena praznina in obžalovanje posneti tako osupljivo in zapeljivo. Čuti se močan vpliv Federica Fellinija, posebej Sladkega življenja (La dolce vita, 1960) in Rima (Fellini Roma, 1972). To ni imitacija starega mojstra, ampak pohvala razkošnemu obdobju italijanskega filma.

Poti k zvezdam (Maps to the Stars, 2014, David Cronenberg). Odkar sem ta film videl na Liffu, se mi zdi vse boljši. Prvi vtis je bil, da je to Cronenberg druge stopnje. Vse bolj pa se mi zdi, da je to eden najpopolnejših filmov imenitnega kanadskega režiserja. Hollywood, hrepenenje, strah, skrivnosti, krvoskrunstvo, samosežiganje, umor – vse to Cronenberg opazuje na svoj miren in kliničen način. Pod njegovim mikroskopom je sam pojem družine in ta je prikazana kot telo, dovzetno za različne bolezni. Odlično odigran film, saj je Cronenberg podcenjen kot režiser igralcev. Julianne Moore zablesti v vlogi propadajoče in niti najmanj simpatične zvezdnice, Mia Wasikowska pa je odlična maščevalka.

Večna ljubimca (The Only Lovers Left Alive, 2013, Jim Jarmusch). Jarmuschev film je daleč od čistunske vampirske serije Somrak. Večna ljubimca se odvijata v propadajoči vili in na slabo razsvetljenih ulicah soseske Bush Park v Detroitu, nekoč elitnega dela mesta, ki je zdaj večinoma propadel in pust, in v Tangerju, kje živi elizabetinski dramatik Christopher Marlowe, ki je seveda vampir. Jarmusch vrne vampirskemu filmu tisti temačni osamljeni romanticizem, ki ga je vedno delal privlačnega. Tom Hiddleston in velika Tilda Swinton sta sanjska vampirja in Mia Wasikowska je spet odlična, kot Marlowe pa se pojavi vedno sijajni John Hurt. Skupaj z Mrtvecem (Dead Man, 1995) se mi ta zdi Jarmuschev najpopolnejši film.

Zimsko spanje (Kış Uykusu, 2014, Nuri Bilge Ceylan). Zima v starem kamnitem hotelu Othello nekje v osrednji Anatoliji. Njegov lastnik je nekdanji igralec Ayudin. Tu živi z nezadovoljno in veliko mlajšo ženo in prav tako nesrečno sestro. Med več kot tremi urami izvemo, kaj jih muči in da za njihove težave ni rešitve. Je pa tudi nekaj govora o potovanju do Carigrada. Ampak Carigrad je v tem filmu kot Moskva v Treh sestrah Antona Čehova. Vemo, da se bodo te velike osebne drame razvijale še naprej na svoj zadušen način. To je ledeni prostor, v katerem se nič ne spreminja in vse ostaja isto. Tiha mojstrovina.