A v svetovnem gospodarsko-političnem redu ni zaznati, da bi se tak razvoj končal. Odločitve o ekonomskih pogojih življenja, in od katerih je odvisna eksistenca ogromnega števila ljudi, temeljijo na profitnih učinkih lastnikov proizvodnih sil sveta.

Vedno več bogastva v rokah nekaterih naj bi držalo svet na tečajih, če ne lastniki, ki imajo absolutno oblast nad proizvodnjo materialnih dobrin - te pa so življenjsko gorivo tudi za množice -, ti ljudje, da obdržijo svoje bogastvo, vlečejo poteze, ki imajo lahko za nelastnike, a tudi za njih same, uničujoče posledice.

O vsem odloča lastninskost in profitu so podrejene vse funkcije denarja. Nekako tako zdaj razmišljajo Angleži ob brexitu, da ohranijo konkurenčnost gospodarstva: stopnjo korporativne obdavčitve znižati in s tem hkrati ob svojih podjetjih pritegniti še korporacije iz drugih držav, ki ljubijo izogibanje domačim davkom.

Torej najprej dobro lastnikov, potem drugih. Toda prioriteta se mora obrniti. Najprej dostojno življenje ljudi. Država kot orodje splošnega dobrega mora ustvariti pogoje za normalno eksistenco vseh, potem pa se lahko bogati zadavijo s financami, če se hočejo. Najboljša dobrodelnost je socialna pravičnost, ki jo ustvari država. Ker je strukturna, trajnostna, vseobsegajoča. In nazadnje, kje pri Bogu piše, da so lastniki lahko samo nekateri?