Čeprav sta bili stranki SD in DeSUS že veteranki, je bila zmagovita stranka SMC popolna neznanka, prazna posoda, ki jo je lahko njena ministrska ekipa zapolnila s kakršno koli vsebino. Njenemu edinemu govorcu, predsedniku SMC-ja Cerarju, je uspelo volilno kampanjo preživeti s tako nejasnimi zavezami, da so v novo stranko in s tem tudi v vlado lahko svoja pričakovanja brez težav vložili volivci najrazličnejših političnih profilov.

Po enem letu se je pokazalo, da je v mnogih elementih zlasti gospodarske politike SMC bliže Novi Sloveniji kot - denimo - Socialnim demokratom. Da je tudi ta vlada, kot tiste pred njo, ponotranjila vlogo vzorne učenke v EU-ju, čeprav z južnega obrobja. Da je nesporno najmočnejši član ministrske ekipe finančni minister Dušan Mramor. Da je kljub drugačnim pričakovanjem vladna ekipa dokaj mirno prestala prve težje politične pretrese – menjave ministrov, tudi Janka Vebra, koalicijske zaostritve, proračunska pogajanja, (ne)prodajo Telekoma, arbitražno afero. Da je njena priljubljenost sprva strmoglavila, a se je nato na začetku jeseni vendarle odbila od dna. Predvsem zato, ker nižje skorajda ni več šlo.

Prvo leto je šele četrtina rednega mandata, vendar ključno. Kar vlada želi izpeljati, začne v prvem letu in izvede v drugem. V tretjem že poskuša ustreči željam volivcev in v četrtem je vse, kar počne, samo še v funkciji predvolilne kampanje. V tem kontekstu je težko razbrati, s čim se namerava vlada Mira Cerarja zapisati v zgodovino. Premier, pa tudi Erjavec in Židan poudarjajo, da je ključni dosežek politična stabilnost. Res je, da po sedmih politično viharnih kriznih letih sedanji koaliciji kaže dobro. SMC je tako velika, da lahko sklepa zavezništva tudi v razdrobljeni opoziciji, Karl Erjavec tako pragmatičen, da se mu tokrat zagotovo ne mudi iz vlade in SD tako oslabljena, da manevrskega prostora skorajda nima več.

Nedavna pobuda, ki so jo podpisala znana imena intelektualnega jedra desne sredine, da je namreč edina rešitev za Slovenija velika koalicija SMC-ja in SDS-ja, zato vsaj na videz nima racionalnega jedra. Koalicija ni v krizi, Cerar pa s SDS-om z Janšo na čelu, kljub epilogu afere Patria, vsaj do naslednjih volitev zagotovo ne bo sklepal zavezništev. Pismo je zato mogoče razumeti na dva načina. Ali del desne sredine, ki se je medtem na tihem že oddaljil od Janše, skuša opozoriti, da najmočnejša stranka desnice s sedanjim predsednikom ne bo več mogla sestavljati vlade in je torej čas za spremembe. Ali pa obratno, pošilja javnosti sporočilo, da je Janša kljub aferam še vedno edina alternativa in edini resni premierski kandidat desnice. V obeh primerih gre za sporočilo, ki napoveduje politične spremembe v prihodnosti v času, ko se bo Cerarjeva vlada res bližala koncu svojega mandata.

Kajti spremembe zagotovo bodo. Sedanje politično zatišje je samo začasno in ga bo konec tisti hip, ko bodo stranke ugotovile, da je koalicija omajana ali da moč velikanske Cerarjeve poslanske baze slabi. To pa se lahko zgodi bistveno prej, kot ta hip predvievajo analitiki in širša javnost. Znamenj ni težko spregledati – dogajajo se tektonski družbeni premiki, ki jih simbolizirajo tisoči beguncev na mejah Slovenije in s tem vse bolj omajane Unije.
Vlada Mira Cerarja torej praznuje prvo obletnico z najtežjo preizkušnjo: ne samo njenih sposobnosti, ampak tudi humanosti in etičnih standardov. Če vzamemo resno Cerarjeve obljube iz predvolilne kampanje, potem na tem preizkusu pravzaprav ne bi smela pasti. V nasprotnem primeru bo reševanje begunske krize – kljub vsaj statistično spodbudnim gospodarskim kazalnikom in čeprav ta hip nihče ne zahteva predčasnih volitev – zagotovo začetek njenega konca.