Telovadec, ki bo kariero končal 2. junija, ko bo dopolnil 39 let, je v orodni telovadbi dosegel vse, kar se je osvojiti dalo - postal je svetovni in evropski prvak, dobil je več kot 20 tekem za svetovni pokal, zgodovini svojega športa pa je zapustil znameniti prvini, ki nosita njegovo ime - izvajal ju je na drogu in bradlji.

Edina izjema so seveda olimpijske igre, na katerih nikoli ni mogel nastopiti. V moji "knjigi" športnih spominov je to največja krivica, ki se je kdaj pripetila slovenskemu športniku in ki je ne bom pozabil do konca svojih dni. Če skeli mene, ki sem le kronist športnih dogodkov, si težko predstavljam, kako velika bolečina mora biti pri samem akterju. A verjamem, da se je Pegan po letu 2008, ko je dokončno ostal brez karte za Peking, sprijaznil tudi s tem.

Zakaj njegov nenastop razumem kot krivico? Pravila so seveda jasna, predvsem pa so znana vnaprej, zaradi česar slovenski športnik leta 2002 po črki tekmovalnih pravil seveda ni bil ogoljufan. Gimnastika še vedno največ poudarka daje mnogoboju, prek katerega se je mogoče najlažje uvrstiti na olimpijske igre. Specialisti za posamezna orodja, kar velja za vse tri dobitnike medalj na velikih tekmovanjih v samostojni Sloveniji (Pegan, Mitja Petkovšek in Sašo Bertoncelj), imajo vrata ozko priprta. V času zadnjega Peganovega realnega boja za OI, torej igre v Pekingu 2008, bi moral leto poprej postati svetovni prvak. A bil je "le" drugi. Kot leto poprej. Leta 2005 pa je postal svetovni prvak. Med Atenami in Pekingom je bil telovadec z daleč največjimi uspehi na drogu. Šampion, ki pa je finale olimpijskih iger lahko gledal le prek televizijskih zaslonov.

Do te točke bi nekako še požrl vso zgodbo o nesrečnem slučaju dogodkov. A Mednarodna gimnastična zveza je imela skupaj z Mednarodnim olimpijskim komitejem možnost, da popravi anomalijo iz pravil, saj je pred Pekingom za vsako orodje podelila posebno povabilo. Kdo bi bil ob številnih uspehih zanj na drogu primernejši kot Aljaž Pegan? Odgovor je bil Našwan Al Harazi. Za poznavalce svetovne gimnastike neznani telovadec, ki se zdaj lahko pohvali, da je prvi telovadec iz Jemna, ki je nastopil na igrah pod petimi krogi.

Šport je postal poligon številnih nešportnih interesov, med katerimi seveda prednjačijo tisti finančne narave. Seveda je bil denar tisti, ki je bil kriv, da je zgoraj omenjeno povabilo prejel Al Harazi, in ne Pegan. A ker sem po osnovni naravnanosti idealist, še vedno verjamem v načelo, da je v športu tudi pomembno sodelovati, in ne le zmagovati.

To je tudi razlog, da z odobravanjem pozdravljam udeležbo in nastope "eksotov" na olimpijskih igrah in svetovnih prvenstvih. Se še spomnite, kdo vse je bil zvezda, denimo, olimpijskih iger v Sydneyju 2000? Eden izmed teh je bil tudi plavalec Eric Moussambani, ki je v Avstraliji nastopil na 100 metrov prosto. Športnik iz Ekvatorialne Gvineje je bil s časom 1:52,72 seveda povsem zadnji, s skrajnimi močmi je komaj priplaval do cilja. Po nastopu je priznal, da se je s plavanjem začel ukvarjati pred vsega osmimi meseci ... Osem mesecev je treniral? Na drugi strani pa je brez vstopnice za največji športni dogodek ostal svetovni in evropski prvak? Vem, da gre za različna primera, različna športa in različno filozofijo v ozadju, ampak to ne spremeni občutka ogoljufanosti.

PS: Aljaž Pegan bo v sredo ob 21.00 gostoval na Valu 202 v športno-pogovorni oddaji V sredo. Pogovor bo nastal v skupnem sodelovanju Vala 202 in MMC-ja, dan pozneje pa boste pogovor lahko prebrali na naši spletni strani. Kaj bi ga vprašali vi? Najizvirnejše vprašanje bomo postavili Peganu, vprašanja lahko zapišete v komentarjih pod to kolumno.