Mati Terezija je zapisala, da Bog ni ustvaril revščine. Naredili smo jo mi, ker ne delimo, kar imamo. Slovenci smo darežljivi, predvsem pa ponosni na naše misijonarje. Delujejo na vseh kontinentih, od večno ledene Arktike do rdečega otoka Madagaskarja, ki bi mu lahko rekli kar slovenski otok. Pred kratkim smo lahko prebrali v novo knjigo o Pedru Opeki, ki je zgradil vas za 16.000 ljudi. Tokrat so nastali zapisi velikega misijonarja izpod peresa francoskega novinarja Pierra Lunela z naslovom Pustolovščina Pedra Opeke.

Naši misijonarji so odhajali po svetu že od 17. stoletja naprej. Med prvimi je znan Marko Anton Kapus iz Kamne Gorice. Kot jezuit je bil misijonar v Mehiki. V Ameriki pa je v istem stoletju deloval Inocenc Eberg iz Ljubljane. Kjer koli smo, veljamo Slovenci za pridne, predane, pripravljene delati v izrednih razmerah, na težko dostopnih območjih sveta.

Le kaj žene danes 73 Slovencev v te dežele v razvoju? Avantura gotovo ne. Če pogledamo okolje, v katerem delujejo, tudi ni eksotično. Niso humanitarni delavci. Nimajo podjetja in niso voditelji znanih nevladnih organizacij. Ali pa je morda glavni razlog preprosto globoko doživetje ljubljenosti od Boga, katerega ogenj jih preganja, tako kot svetega Pavla, ki pravi: "Gorje meni, če ne bi oznanjal evangelija?" Zakaj želijo dati vsakemu najprej dostojanstvo? Zato ker so Kristusovi? Na misijonsko nedeljo pravi Stane Kerin, ravnatelj Misijonskega središča Slovenije: "Krajevne Cerkve z vsega sveta s svojimi molitvami in darovi na to nedeljo dolijejo olja pomoči misijonskim deželam, da se tam prižge in ohranja plamen vere, upanja, izobrazbe, zdravja, človeka vredno življenje." Le prek rok naših misijonarjev.

Lani smo na misijonsko nedeljo zbrali 259.425 evrov. Beseda misijon pa ne pomeni humanitarnega zbiranja denarja, ampak je poslanstvo vsakega krščenega človeka. Takrat prejme naročilo: "Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe," zaradi Boga, ki te ljubi in ti hoče dobro. Pedro Opeka zato v svojem Dnevniku spopada pravi: "Živim z ubogimi. Teža njihove bolečine človeškosti je moj vsakdanji kruh. To, da se z ubogimi bojuješ proti njihovi revščini, je kot delo s krhkim človeškim telesom. Revščina je ječa, človeka oropa volje, da bi se je rešil. Z ubogimi so povezani alkohol, mamila, prostitucija, posiljevanja in kraja."

Ali ne velja za vse iskalce sreče, četudi niso krščeni in nimajo posebnih razodetij: "Sreča je čudovita jed, čim več daš, tem več je imaš."? Slovenci smo radodarni, predvsem prek botrstva. V zadnjih letih omogočamo številnim otrokom v deželah v razvoju svetlejšo prihodnost, in to že z zelo majhnim prispevkom. Ali ni misijonska nedelja za vse nas dan ponosa, zahvale, še zlasti če smo oddali skromen dar uboge vdove?