Mediji smo včeraj največ poročali o stavki – največji, odkar imamo svojo državo. Ne bom polemizirala s to trditvijo niti s številkami, ker nimam pravih podatkov. Sumim sicer, da imajo tisti, ki so ustvarili včerajšnji največji dogodek, svoj interes, in zato smo novinarji, kot že tolikokrat, priročno orodje, ki se ga uporabi, da ne rečem zlorabi. Ker moramo poročati hitro, „poberemo“ izjave, jih zložimo z nekaj vmesnega teksta in vse skupaj kar se da hitro „spustimo v eter“. Dogodki pač morajo priti čim prej do naših gledalcev, poslušalcev ali bralcev, ni časa za analize. Tudi adrenalin dela svoje.

Razmišljam o posameznikih, ki so pripovedovali o svojem delu in plačilu zanj. Prepričana sem, da nikakor ne gre metati vseh, ki so včeraj stavkali, v isti koš. Perica v domu za starostnike ali gasilec, ki sta včeraj razlagala, kako podcenjeno je njuno delo, sta me prepričala. Tudi ljudem v zdravstveni negi verjamem, da izgorevajo na svojih delovnih mestih. Ne verjamem pa povsem vzgojiteljici ali učiteljici. Ker sem v začetku devet službenih let nabrala v dveh srednjih šolah, se še spomnim. Kot slavistki me je doletela dolžnost priprave programa kulturnih dni, proslav, vsako četrtletje sem popravila kakšnih sto dvajset pisnih izdelkov, v drugi šoli, bila je poklicna, sem z dijaki dobila celo najvišjo oceno za šolsko glasilo. Mojim profesorskim kolegom ob delu v razredu vsega tega ni bilo treba početi. Ker pa meni ni bilo hudega, vem, da tudi njim ni bilo. Leto se je dalo dobro preživeti.

Danes ne more biti in ni drugače, sem trdila v razgovoru z ravnateljem tretje mariborske gimnazije, s katerim sva, potem ko je opravil z voditeljem oddaje Dobro jutro, popila metin čaj in malo modrovala. Gospod Janez Pastar začenja svoj šesti mandat kot ravnatelj in je res pravi gospod. Ker ima poleg zgodovinskega spomina znanje, ki spada k zgodovinarju, pa tudi zato, ker je v času svojega ravnateljevanja zamenjal devet ministrov, sekretarjev in direktorjev direktoratov pa ni preštel. Včerajšnja stavka učiteljev je po njegovih zelo verodostojnih podatkih sedma v času naše mlade države. In vsakič se je stavkalo takrat, ko so bile v nevarnosti plače ali delovna mesta, pravi. V nevarnosti pa so bile zaradi manjših generacij. Pritisk na tekočega ministra je bil velik, posledica pa so bile večje in manjše "koncesije". Tudi njihove oblike so različne: srednja šola, po možnosti gimnazija, v vsako slovensko mestece (eno na Štajerskem se ob vhodu kiti z napisom Dobrodošli v gimnazijskem mestu), nivojski pouk, medpredmetno povezovanje, prijaznejši normativi, večanje števila nepedagoškega kadra, tudi devetletna osnovna šola, pa seveda raznorazne t. i. didaktične prenove. Ena od prej omenjenih koncesij je, recimo, tudi zahteva, da mora imeti vzgojiteljica diplomo sedme stopnje, zato je treba njeno delo v praksi ločiti od dela varuške. Tu je še "napredovanje v nazive" (mentor, svetovalec, svetnik), največkrat po avtomatizmu. Skratka, koncesij, ki so obdržale število zaposlenih in plače, je bilo v izobraževalnem sistemu od vrtca do zaključka srednje šole veliko. Dodeljevali so jih različni ministri. Več tisti, ki so ministrovali dlje časa, ampak vsi.

Človek bi pričakoval, da se tako velika skrb za kakovostno delo, kar je bil večen razlog ob dodeljevanju koncesij, zelo pozna. Pa s fakultet prihajajo mladi izobraženci, ki so sicer računalniško zelo opismenjeni, zato tvitajo, skajpajo, imajo svojo FB-mrežo itd., v osebnostnem razvoju in "klasičnem znanju" pa niso nič dlje od svojih predhodnikov. Nasprotno, zdi se mi, da so na kakšnem od področij celo mnogo siromašnejši.

Boste rekli, seveda, obdelaj še višje in visokošolsko izobraževanje. Lahko. Doživela sem kot novinarka od zunaj in kot udeleženka od znotraj. V mojem prvem obdobju v terciarnem izobraževanju (v 70. letih prejšnjega stoletja) sva bila v letniku na ljubljanski slavistiki iz Maribora Bojan Sedmak in jaz. Ob redkih priložnostih smo pili čaj v gostilnah Mrak ali Koper. Na Fakulteti za družbene vede v začetku tega stoletja, ko sem v terciarni izobraževalni sistem vstopila drugič, so bile mnoge predavalnice prazne, jedilnica in vsi kafiči ob fakulteti pa neprestano polni, bila je takšna stiska, da so študentje sedeli celo na stopnicah.

Ja, "koncesije" so tudi zasebne fakultete in univerze, ki ponujajo predvsem programe, za katere ni treba drugega kot tabla in profesor. To so tisti programi, s katerimi se je v krutem svetu, kakršen je današnji, najtežje prebiti. To je tisti del izobraževalnega sistema, ki zahteva posebno kolumno.

Kje je bila narejena napaka, sem vprašala včerajšnjega sogovornika. Narejena je bila leta 1991, mi je odgovoril. Ko nismo znali povedati: ta država potrebuje toliko pravnikov, toliko zdravnikov, toliko arhitektov, toliko zgodovinarjev itd.

Mnogi se posmehujejo našemu predsedniku, sama pa se klanjam njegovemu sporočilu: ne bojte se izobraziti in prijeti za poklice, ki vam bodo omogočili dostojno življenje.