Saj ne, da je bilo medtem kaj bistveno bolje. Ampak nekaterim se je zdelo, da bi tudi tu lahko imeli nekakšen umetniški trg. Ali pa, da se bodo uspešno izvozili. Resnega umetniškega trga tu nikoli ni bilo. Zato si lahko vrhunskega Šušnika ali Gorenca kupite za majhen denar. In tudi zato za izdelek nekega tretjerazrednega umetnika ne boste odšteli bistveno manj.

Torej bi bilo smiselno umetnike, ki jih imamo, izvoziti. Super, kdo bo pa to naredil?

Ste se kdaj vprašali, zakaj velika imena preteklosti in sodobnosti razstavljajo po vsem svetu? Ste se kdaj vprašali, zakaj so pred leti naredili veliko razstavo Nemcu Polkeju v londonski galeriji Tate? Zakaj kažejo Španca Barcela v dunajskem Kunstforumu? Zakaj se skupina poljskih umetnikov nekoč (še vedno?) zbranih okoli slikarja Sasnala pojavlja na prestižnih londonskih razstavnih prizoriščih? Zakaj je Britanec Hirst razstavljal dobesedno po vsem svetu svoje 'spot paintings'? Zakaj se razstavne biografije nekaterih imen berejo kot Pot okoli sveta v 80 dneh?

Za Mušiča bodo skoraj zagotovo vedeli v dunajskem Mumoku. V Londonu vedo za umetniško skupino Irwin. Veliko insajderjev ve za Marjetico Potrč. Potrčeva se je pred dvema letoma znašla v Newsweeku med desetimi naj umetniki po izboru njihovega kritika. Leta 2000 je prejela nagrado Huga Bossa. Po svetu se rolajo še Putrih, Štrukelj, Ciuha, Peljhan, Cibičeva in še kdo. Vendar je mogoče reči, da so tile zadnji znani v zelo omejenih krogih.

Vprašanje se glasi, kdo je te ljudi naredil znane? Mušiča in skupino Irwin so 'odkrili' tujci: tuji kustosi, tuji galeristi in tuji zbiratelji. Podobna je zgodba Marjetice Potrč.

Treba je dodati, da je od sredine devetdesetih za skupino Irwin, Potrčevo, Štruklja in morda še koga, veliko naredil dvojec Badovinac – Zabel. Direktorica Moderne galerije in prehitro umrli kustos Moderne galerije sta (bila) zelo dejavna in spretna v mednarodnem prostoru. Po svetu je med zasebnimi galeristi zelo prisoten Gregor Podnar. Občasno se na kakšnem sejmu umetnin prikaže še kakšna od zadnjič naštetih galerij.

Ampak na koncu je mogoče z manjšimi pridržki reči, da je umetnostni sistem, kot ga imamo tu, v stanju globoke hibernacije.

P. S. Še vedno čakam na tisto igro s Smrkci.