Lanski nastop ameriškega predsednika ob odprtju novega sedeža Nata je z zgodovinske perspektive bil še razmeroma blag, še posebej, če mu ob bok postavimo dogajanje zadnjih nekaj Trumpovih dni v Evropi. Lani maja se je Trump namesto o 11. septembru, o kolektivni obrambi, razgovoril o tem, da morajo evropske zaveznice storiti več, dati več. O zavezi kolektivni varnosti takrat ni govoril. Pri Natu so se naučili, da Trumpu preprosto ne daš priložnosti za nastopanje, a jih je znova presenetil. Ne z vsebino, ta že nekaj časa ni presenetljiva, temveč s tem, da preprosto ne potrebuje veliko prostora in časa za to, da postavi stvari na glavo. Ob zajtrku se je lotil Nemčije.

Sporočilo, ki ga lani marsikdo ni slišal, ker je bil preveč osredotočen na kršenje protokolarnih norm, je Trump letos izstreljeval iz vseh možnih topov. Zdajšnji ameriški predsednik ni prvi, ki je opozoril na to, da evropske zaveznice ne namenjajo dovolj za lastno varnost, svoje obrambne sile, opremo, zmogljivosti. Je pa Trumpu uspelo postati slišen.

Verjetno njegov edini pravi zaveznik je generalni sekretar Jens Stoltenberg. Po večurnih razpravah o povečevanju obrambnih izdatkov je generalni sekretar sklenil, da so voditelji preostalih držav zaveznic nemara zdaj le prepoznali nujnost krepitve tega dela partnerstva.
Trump je v Bruslju zatrdil, da verjame v Nato. Francoski predsednik Emmanuel Macron je bil eden tistih, ki so zatrjevali, da z izstopom iz zavezništva ni grozil. Voditelji evropskih članic naj bi ga izzvali, naj se vendarle izreče ..., a je menda zapeljal pogovor v drugo smer. Nam, novinarjem, pa razlagal, da bi verjetno lahko kar sam ZDA, brez kongresa, odpeljal iz zavezništva, če bi to želel. A da to zdaj ni potrebno, češ da sta dva dneva spremenila Nato.

Dva odstotka za obrambo sta zaveza držav, ki vstopijo v Nato. Nista edina zveličavna, ker je jasno, da je ključno, kaj dejansko stori država s tistim denarjem, ki ga namenja za vojsko, njeno opremo, siceršnje zmogljivosti. A pod Trumpom so preprosta sporočila ravno tisto, kar najbolj šteje. Dva odstotka je izjemno razumljivo sporočilo. Milijoni, milijarde. To je to.
Preveč preprosto bi bilo omejiti celotno razpravo na to, kolikšen je ustrezen delež, namenjen za obrambo, na prodajo ameriškega orožja in opreme zaveznicam. Ne gre zgolj za to, čeprav nam je Donald Trump lepo povedal, da je ameriška vojaška oprema najboljša na svetu. Gre preprosto za to, da ni zastonj kosila. Države, ki se odločijo za Nato, pravila igre poznajo, zaradi česar je, politično gledano, zelo sporno, da politiki ne zmorejo, ne znajo, nočejo teh dveh odstotkov za obrambo predstaviti kot nekaj, kar je pač del te igre, za katero je v Sloveniji glasovala večina volivcev.

Alternative so, a niso nujno boljše. Dokler je država v Natu, se nekako od nje pričakuje, da razume, kaj članstvo pomeni. Ugodnosti in odgovornost. Naloge in zagotavljanje kolektivne varnosti. Delitev bremen v več pogledih, tudi pri razvoju nišnih zmogljivosti. Če je država del Nata, potem je njena naloga zagotoviti, da so njene obrambne zmogljivosti skladne s tistimi preostalih zaveznic. Če neka država za opremo ne vlaga dovolj ali skorajda nič, potem je njena vojska težko združljiva s preostalimi, kar pomeni, da je tudi le stežka združljiva na terenu.

Kaj pravzaprav zahteva Nato? V tem je hec. Nič takega, kar mu ne bi obljubili.
Trump je po dolgih letih diplomatskega prigovarjanja ameriške frustracije in pa frustracije samega sekretariata zavezništva izrekel na glas. Večkrat. Zdaj vsi govorijo o tem, da je treba storiti več, porabiti več. Politične zaveze so dane. Ali bo sledilo tudi dejansko povečanje sredstev, je seveda drugo vprašanje. A glede na to, da je tudi v EU-ju osrednja postavka politik ta čas varnostna komponenta; se pravi z nezakonitimi migracijami, varovanjem zunanje meje, bojem proti terorizmu, poglabljanjem sodelovanja na obrambnem področju, potem verjetno dva odstotka postajata vse bolj tudi naša.