Jeseniški dogodek je zarezal kot mesarski nož. Otroci so najranljivejši, govorimo, a paradoksalno, kot kažejo podatki, tudi najmanj zaščiteni.

Kako je mogoče, da nekdo tako brutalno pretepe dveletnega otroka, da umre, je onkraj razuma. Prezgodaj je soditi, kdo je odgovoren, ali je katera izmed služb zatajila. Poraja se le vprašanje, kako je mogoče, da nihče nič ni vedel. Ali sosedje niso slišali joka, ali otroka nihče ni niti ošinil s pogledom? In zakaj, če ni tako, so vsi molčali?

Splošna ignoranca in aroganca do drugih je strašljiva, ravno tako kot surovo pretepanje otrok. A tu pridemo do ključnega problema. Postajamo neodgovorni in brezbrižni. Živimo v družbi, v kateri je nasilje norma, nekaj običajnega. Živimo v okolju, v katerem se še vedno govori, da je klofuta ali ena po zadnji plati čisto sprejemljiv vzgojni ukrep.

Le kako naj bi bilo drugače, ko pa se v tisočih izvodih prodajajo knjige nekaterih psihologov, ki v zaušnicah in klofutah ne vidijo ničesar spornega. Le kako naj bi bilo drugače, ko medijski prostor polnijo intervjuju s tako imenovanimi strokovnjaki, ki zagovarjajo telesno kaznovanje otrok. Kako bi le lahko bilo drugače, ko pa še vedno govorimo o kaznovanju, ne pa o vzgoji? In tisti, ki so bili v otroštvu deležni telesnega kaznovanja, pogosto pozneje v svojem življenju tako ravnajo s svojimi otroki. In začarani krog nasilja je sklenjen.

Ne, nasilje ni sprejemljivo, v nobeni izmed svojih pojavnih oblik. Nasilje je nedopustno, pa naj bo fizično, psihično ali ekonomsko. V vseh primerih, ko nekdo nastopa s položaja moči in ga izkorišča, gre za nasilje in pika. Zato opozarjajmo nanj. Glasno, brezkompromisno, neusmiljeno. Kajti deklico z Jesenic ima na vesti celotna družba. Na vesti jo imamo tudi vi in jaz.

Nasilje ima namreč veliko obrazov.