Že nekaj časa je moderno, da napovedovalci na lokalnih radiih berejo novice, vodijo jutranje ali popoldanske programe ali pa svarijo pred radarji in prometnimi nesrečami tako, da imajo usta vseskozi naravnana na smeh. To je približno tako, kot so nas pri nemščini učili, da moramo umlaut izgovarjati tako, da imamo usta naravnana na u, izgovorimo pa i. Ko tako v avtu poslušam kakšen lokalni radio, imam občutek, da je vse, razen dobre volje, postranskega pomena.

Treba je biti pozitiven, treba je misliti pozitivno, velikokrat slišim od kakih znancev, prijateljev. Ameriški new age se je že korenito usidral tudi pri nas. Zakaj tako nasilje z dobro voljo? Zakaj bi moral človek svoje počutje zanemariti in ga zakriti z dobro voljo? Interes radia že razumem, s tem si dvigajo poslušanost, ampak pravo vprašanje ni, zakaj radio to počne (to ni vprašanje te kolumne, morda katere druge). Pravo vprašanje je, zakaj si radio s tem poslušanost res dvigne.

Pa sem si na to vprašanje poskusila odgovoriti tako, da sem na sebi izvedla majhen eksperiment. Ko sem bila jezna, sem si ponavljala, da se počutim mirno in sproščeno. Pa sem se res počutila bolje. Za pet minut. V resnici pa nisem spremenila svojega počutja, ampak sem le preusmerila svojo pozornost.

Za to gre – pri novodobnem pozitivizmu gre samo za to, za preusmeritev pozornosti. Človek z umetno vzpostavljeno dobro voljo dobesedno povozi čutenja, ki so se mu vzbudila ob nekem dogodku, in se sili k vzpostavitvi tako imenovanih dobrih čustev, dobre volje. Kaj bi se zgodilo, če tega ne bi storil? Soočiti bi se moral z resničnimi čustvi, ki bi ga pripeljale k dejstvu, da bo najverjetneje moral nekaj spremeniti.

Nagnjenje družbe k novodobnemu načinu pometanja čustev pod preprogo je nevarno. Človek, ki deluje na tak način, da svoja čustva zanika z dobro voljo, je otopel ne samo na osebnem, ampak tudi na družbenem področju. Ni mu mar za klanja v Siriji, proteste v Egiptu, revščino v Sloveniji, ker on pa že ne bo gledal informativnih oddaj, ker prinašajo samo slabe novice. Te slabe novice mu seveda kazijo duševni mir. Ker se vseskozi trudi, da bo dobra volja njegov modus operandi, že ne bo poslušal o tem, kakšne grozote se dogajajo doma in po svetu. Če bi to poslušal, bi se mu morda vzbudil kakšen občutek, ki ga ne bi pustil ravnodušnega in bi ga vodil do tega, da je treba nekaj narediti. Izstopiti bi moral iz milnega mehurčka dobre volje v realni svet, kjer bi videl, da obstaja veliko stvari, ki jih dobra volja ne bo rešila. Rešilo jih bo vse kaj drugega, a najprej je pomembno, da jih človek kot človek in ne kot suženj pozitivizma sploh prepozna.