Ob tem se moramo za boljše razumevanje problematike vrniti vsaj dve desetletji v preteklost.

Povezani in uspešni, kot si sami želijo
V Švici so leta 1992 na najbolj odmevnem referendumu do zdaj zavrnili vstop v Evropski gospodarski prostor (v njem so Norveška, Islandija in Liechtenstein), udeležba je bila takrat še bolj množična - zdaj 58 odstotkov, takrat več kot 70 odstotkov, odstotek tistih, ki so zavrnili vstop v Evropski gospodarski prostor, pa je bil pomenljivo enak sedanjemu, namreč 50,3 odstotka.

Zanimivo je, da so se tudi takrat mnogi bali prihodnosti izolirane Švice, ki ne želi biti članica združenj in povezav, takrat še ni bila niti članica OZN-a (to je od leta 2002), napovedovali so ji črno gospodarsko prihodnost in izgubo številnih delovnih mest, pomanjkanje delovne sile, selitev finančnega centra iz Züricha v druga mesta ... Dvaindvajset let pozneje je Švica za 25 odstotkov gosteje naseljena država kot takrat, ostala je eno najbolj odprtih, konkurenčnih in odličnih gospodarstev, postala je sinonim za evropsko urejenost, blagostanje, je oaza sredi Evrope, kjer besede kriza tako rekoč ne poznajo.

EU že grozi, a njeni problemi so mnogo večji
To, da je ostala samostojna in se z drugimi povezuje z bilateralnimi sporazumi, je švicarska prednost, ki gre mnogim, predvsem politikom iz Evropske unije, močno v nos. Vsevprek že dan po referendumu evropski politiki, tako levi kot desni, grozijo in svarijo Švicarje, da se zna, če se bodo Evropejci razjezili, in do tedaj menda ni več prav daleč, njihovo življenje med Renom in Alpami spremeniti v pravo moro.

Zanimivo je medtem opazovati spletne komentarje ob člankih, ki povzemajo ta svarila in grožnje, kjer pa je zaznati povsem drugačen utrip večine izmed laičnih komentatorjev. V Nemčiji, kjer je "medsebojna ljubezen" dveh narodov najbolj izražena, večinsko podpirajo Švicarje in razmišljajo o tem, da bi verjetno tudi drugi Evropejci morali začeti razmišljati podobno. Tudi na slovenskih portalih pod članki o nedeljskem referendumu vzdušje med komentatorji ni bilo opazno drugačno kot v Nemčiji, Italiji, Franciji ...

Švicarska vlada jezna, čakajo jo naporna pogajanja
Referendumska odločitev bundesratu oziroma vladi v Bernu nalaga, da v treh letih ustrezno spremenijo ustavo in zakone, kjer bo jasno urejeno omejeno priseljevanje iz tujine. Prvega maja letos se izteče zadnji rok za kakršno koli omejeno priseljevanje iz Evropske unije. Po tem datumu morajo tudi v Švici veljati enaka pravila prostega pretoka ljudi, kot veljajo med članicami Evropske unije. Tako vsaj piše v sporazumu med Švico in Evropsko unijo. Referendumski izid jasno pravi, da tega zdaj bundesrat ne sme uresničiti. Sedem članov bundesrata, švicarske vlade, je bilo v predvolilni kampanji večinsko proti sprejemu te referendumske pobude, zato so bili njihovi obrazi na tiskovni konferenci v nedeljo popoldne v Bernu razumljivo mrki in resni.

Zavedajo se, da takšna volja ljudi pomeni za politiko težavno iskanje primernega kompromisa na domači politični sceni (najmočnejša desničarska stranka SVP, ki je pobudnica referenduma, bo vztrajala pri najostrejši različici izvrševanja volje ljudi) in še bolj zahtevno iskanje ustreznih rešitev z jezno Evropsko unijo, ki bo želela kazati svoje mišice in tudi v pogajanjih s Švico zagovarjati eno temeljnih načel združene Evrope, namreč prostega pretoka ljudi. Pogajanja bodo dolga, trda, izčrpavajoča, a že zdaj je jasno, da nobena stran na koncu ne bo ne zmagovalka ne popolna poraženka.

Slovenski politiki so že davno pozabili na volivce
Občutek imam, da v Sloveniji švicarski referendum razumejo le ljudje. Običajni ljudje; bralci, poslušalci, gledalci ... Politiki in mnenjski voditelji, tudi mediji, žal ne razumejo sporočil, ki jih s seboj nosijo takšne odločitve. Reakcije slovenskih politikov so vedno prepozne in medle. Najprej se bodo v Bruslju ali kje drugje v Evropi srečali s svojimi kolegi iz drugih, večjih, pomembnejših, vplivnejših držav, šele potem bodo ponovili to, kar so tam slišali. Svojega mnenja v Sloveniji politika, ko gre za tako občutljive teme, kot je bil nedeljski referendum v Švici, že dolgo nima več.

Slovenske politike tako rekoč ni več. In to je najbolj skrb vzbujajoče. Res je, priseljevanje v Sloveniji ni tako pereč problem, kot je v Švici, zakaj bi le bil, ko pa že dolgo gospodarsko tonemo. Morda bi se lahko resno vprašali vsaj o tem, kar je rekla omenjena gospa na portalu Blick.ch o tem, kaj sta volja ljudi in demokracija. Volja ljudi je najčistejša in najbolj neposredna oblika demokracije, kar so snovalci nove slovenske države zelo jasno čutili, povedali in v slovenske ustavno zakonske okvire napisali tudi ob osamosvojitvi. Dobrih dvajset let pozneje je Slovenija klasična država zelo slabe predstavniške demokracije z južnega roba Evrope, polna korupcije, klientelizma, z najslabšim mogočim kadrovanjem v politiki in z močno omejeno pravico ljudi do referenduma.

Ko sem opazoval člane švicarske vlade na nedeljski tiskovni konferenci, kako zaskrbljeno in jezno so gledali predse, je bilo moje zadovoljstvo v tem, da so se tako držali zaradi odločitve svojih državljanov, volivcev. V Sloveniji se politiki kislo držijo le zaradi lastnih razprtij, medijskih odkritij, sporov v koalicijah, opozicijah ali ukorov iz mednarodnih organizacij. Nikdar pa se ne kremžijo zaradi lastnega ljudstva, ki se je pač odločilo drugače, kot bi jim ustrezalo za njihovo lažje in boljše politično življenje. Švica je ena redkih držav, kjer so politiki res le podaljšana roka državljanov.

Vsak dan, na vsakem koraku, ob vsakem referendumu. In ljudem se res ni treba nikomur opravičevati. Saj, kot je napisala omenjena Švicarka, to je vendarle demokracija. Dodam lahko, da zanjo potrebujemo še zrele, razmišljujoče in odgovorne državljane. Tu pa se v Sloveniji v zadnjih dvajsetih letih nismo vedno ravno izkazali.