Alice Glass in Ethan Kath sta bila v sedmih letih deležna neverjetnega števila primerjav z različnimi glasbenimi imeni, ki naj bi, najbolj enostavno rečeno, posnemali, rahlo začinili ... in podpisali z avtorskim podpisom Crystal Castles. Cut & copy!? To naj bi nas v 21. stoletju usodno odvračalo od sodobne popularne glasbe, njene lirične izpovedi, družbenopolitične kritičnosti s sofisticiranim priokusom anarhizma?
Odgovor dobite v nadaljevanju. Kajti tudi sam bom sledil trendom novinarskih kolegov v analiziranju skupine Crystal Castles in jo bom, ob izidu njihove tretje plošče III, poskusil razložiti s primerjavo. Primerjal jih bom z duetom White Stripes. Ethan Kath, moška polovica dueta Crystal Castles, sodi v tisto skupino glasbenikov in producentov, ki ni samo glasbeno razgledana & načitana, temveč enako vneto najde smisel in užitek v ustvarjanju različnih, skoraj nekompatibilnih glasbenih žanrov ali točneje slogov.
David Bowie, Jack White, David Sitek, Damon Albarn, Trent Raznor ... so le nekatera imena skozi novejšo zgodovino popularne glasbe. Intimna zgodba, ki jo Alice Glass in Ethan Kath nosita s seboj in izražata skozi svoje pesmi, je s kontroverzami, medijskimi konstrukti in polresnicami dosti bližje šokiranju medijev, ki sta svoj čas uprizarjala Meg Ryan in Jack White. Skladba Hardest Button To Button, ki je pri duetu White Stripes odigrala vlogo zažigalne vrvice, je pri Crystal Castles skladba Baptism. Že tako (pre)poznana, da vam gre pošteno na živce. To so tisti hiti, pri katerih že ob prvem poslušanju veš, da bodo pomembni in del glasbenih antologij. Antologij ali zvočnih enciklopedij za generacijo, ki se bo čez trideset let enako kot današnja trudila biti v trendu ali narekovati trende v glasbi. Trende, ki so, ne glede na ciklične glasbene mene, vselej bližje glasbenemu undergroundu, njeni nekonvencialnosti in so kot taki alternativni, saj jih ne predvajajo vsi mediji. Zakaj? Crystal Castles so s svojimi albumi I, II in III poustvarili vzdušje, potegnili iz naftalina in opozorili na nekatere glasbenike in dostikrat prezrto glasbo iz obdobja 80. letih.
Glavni razlog tega je bil, da so t. i. skupine new wava in new agea cel čas spremljale žanrske etikete zloveščih imen, kot so dark, black, ghotic, hard ...

Toda ko nekatere darkerske zimzelenčke osemdesetih (Cure, Bauhaus, Sisters Of Mercy, Siouxsie and the Banshees, P.I.L.) poslušamo danes, nam zagotovo zvenijo bolj pop kot Crystal Castles. Prav tako je bil garažni blues, ki sta ga igrala White Stripes, bližje punk rocku, če premešamo in analiziramo žanre z tridesetletno časovno distanco. Torej rekel bi, da je tako osovražen, vedno znova izmuzljiv in kontradiktoren 'cut & copy' sinonim v glasbi le alternativen nadomestek tisti kritičarski doktrini, ki ga je starejša rockovska generacija uporabljala, ko je branila okope izvajalcev, kot so Jimmy Hendrix, The Beatles, Rolling Stones ..., ki so večni in s tem tudi neponovljivo nedotakljivi. O tem sila nazadnjaškem razmišljanju 'v' in 'o' glasbi so v svojih žametno hollywoodskih filmskih biografijah dovolj govorili že sami avtorji in člani prej omenjenih kultnih glasbenih imen iz preteklosti, zato ne bi izgubljal časa s tem.
Vrnimo se k Crystal Castles, ki so najprej opozirili s skladbo in predvsem videospotom Crimawave. Ta je po Ethanovo že v svojem naslovu (za premalo razgledane) vseboval kodno ime 'wave' in napotek, da se jih ne išče ne v 'folku' in ne v hiphopu. Skladba Crimawave, v kateri sta se v eno zlila fatalna Alice Glass in melanholično diskotečni sinth zvok, se je slišala tako genijalno enostavna in nalezljivo melodična. Toda njeno 'nič kaj od veselja kipeče razpoloženje' je odvračalo tiste, ki jim je – iz preprostega nepoznavanja in glasbene ozkosti – tovrstna glasba čudna ali v najhujšem primeru bolna in kot taka nevarna.
Prenevarna za etiketo popa. Ethanova skladateljska, producentska, aranžerska zanka, v kateri, ko jih poslušaš, imaš ves čas zvočne privide, kot da bi na omehčani, a dovolj hitri zvočni podlagi Nine Inch Nails, razglašeno prepevala Siouxsie Sioux iz Siouxsie and the Banshees. Nič čudnega, da je za potrebe tega hipsteričnega glasbenega spiritualizma, drugi album II sneman v neki cerkvi na Islandiji. Omenjeni Baptism je – s ponavljajočim se melanholično diskotečnim groove ritmom, a tokrat za spremembo s fatalno 'za***ano' Alice Glass – čez noč postal nekakšna jutranja hipsters himna, v kateri se preštevajo preostali »še živi«. Novi nihilizem, ki so ga svoj čas v osemdesetih tudi njihovi vzorniki Cure in Bauhaus na enak način znali pesniško in filozofsko koncipirati, a vedno s senco strahu, da jim ne spodleti (da jih medijsko ignorirajo), ker jim ves čas grozijo in pripisujejo (na takšen način razumejo njihovo liriko) spodbujanje (?) samomorov pri mladih.
Klasičen lov na čarovnice, katerega 'še živeči' akterji šele zdaj, ob 'cut & copy' altruizmu skupin, kot je tudi Crystal Castles, pobirajo tantieme svojega dela. Zato je popolnoma nepomembno, po kateri poti se je Robert Smith (Cure) znašel v kristalnem featuringu skladbe Not In Love z albuma II. In tukaj bomo zaključili z novim albumom, ki je prav tako oštevilčen v naslovu. Četudi so, opravičeno ali ne, Crystal Castles postali veliko ime popularne glasbe, ki ji je uspelo popolnoma iztržiti svoj (ne)lomljiv kristalni brand, je njihov album III uspel razdeliti tako kritiko kot tudi privržence skupine.
Ethanova produkcija – ki tudi tokrat ni prečiščena (Insulin), ne pa tudi kalna in motna (Kerosene) ter vedno kristalno čisti zvok (Pale Flesh) – je še vedno zaščitni znak Crystal Castles. Le da Alice tokrat ni tako eksplicitno bojevniška in nabrita. Njeno melanholijo je zamenjala melodramatično spoznanje "I love ... I bleed ... I fall apart ... and then ... I love again", s katero poskušajo Crystal Castles (Plaque, Wrath Of God, Sad Eyes, Telepath) za seboj pustiti globljo sled. Sled svojih besedil, ki so neprimerno bolj koherentna, razmišljajoča in bolj čustvena od tistih iz 'baptistične' preteklosti.
Tistim, ki ostajajo zvesti skupini tudi v tretjo, je jasno, da je romantika in apolitičnost album III zaušnica vsem, ki so kdaj koli skušali zaničevati ali pomanjševati samobitnost opusa skupine, primerjajoč jo s kultnim glasbeno-politično-anarhističnim kolektivom Atari Teenage Riot. Drugim, ki ponavljajo le floskulo o 'bolj umirjenih notah', ki Crystal Castles približujejo mainstreamu, naj povem, da ne komplicirajo po nepotrebnem, temu prebrisanem 'izkoraku' se reče drugače – pop! Pop, ki ob vsej svoji (ne)lomljivi krhkosti in nedolžnosti, zna biti še kako nevaren. Preverite, če še niste.