Hokejskega svetovnega prvenstva je za Slovenijo že nekaj dni konec, ob delanju in gledanju četrtfinalnih dvobojev, pa sem v službi lahko s sodelavcem obširno predebatiral in analiziral tudi izplen "risov". Prva ugotovitev je kolegova, druga moja, noben pa ni ne razočaran ne navdušen nad končnim razpletom, čeprav bi osebno drugo leto z največjim veseljem zasebno-navijaško šel v Minsk.

Kaj se ni izšlo?
A) Vratar. V olimpijskih kvalifikacijah je bil Robert Kristan proti Belorusiji in Danski briljanten in je ubranil 54 od 57 strelov (94,7-odstotno), v Stockholmu je "Lix" znova branil na ključnih tekmah, a je zaustavil le 96 od 110 strelov (87,2-odstotno). Na zadnjih dveh tekmah je vse navdušil debitant Luka Gračnar (73/79 oz. 92,4%). Ali bi moral "Gračko" dobiti priložnost že vsaj proti Češki? Sam bi tvegal, a selektorjeva logika je logična: prekaljeni in običajno v reprezentanci odličen Kristan ali 19-letnik, ki bi pravi krst v izbrani vrsti doživel proti na tem turnirju ranljivemu tekmecu, kateri pa je še vedno velesila.

B) Posebne postavitve. Na Danskem je bila igra z igralcem (PP) več naravnost smrtonosna: 6 golov iz 14 priložnosti (42,9%), medtem ko je bil na SP-ju učinek podpovprečeni: 3 goli iz 18 priložnosti (16,7%). A za sam razplet pri kar šestih tesnih porazih je bila usodna slaba igra z igralcem manj: 9 prejetih golov ob 29 "ubijanjih kazni", z 69-odstotno učinkovitostjo PK-ja je bila Slovenija tudi najslabša med vsemi na turnirju. Primerjava iz Vojensa: 1 prejeti gol ob 11 izključitvah (90,9%). Vsak šport je igra napak in v hokeju je na voljo posebni inštrument, ki ga moraš izkoriščati.

C) Globina in forma. Z napadom Jeglič - Tičar - Sabolič (skupaj 6 golov in 5 podaj) ima Slovenija resnično konkurenčen 1. napad, ki ga je z veseljem gledati tudi proti Švedski ali Kanadi. A za zgodovinski preboj na olimpijske igre je februarja ključne gole prispeval 2. napad, pri čemer je bil David Rodman tudi najboljši igralec kvalifikacij. Tokrat Jan Urbas ni zadel iz prvega strela, temveč šele iz 20., medtem ko sta brata Rodman bila še pod vtisom sicer uspešne, a dolge klubske končnice in nista imela prave svežine. Tretji napad z Rokom Pajićem in kapetanom Tomažem Razingarjem je šele na zadnjih tekmah začel ponavljati izmene iz Vojensa. Tam so Slovenci na 3 tekmah dosegli 12 golov, na Švedskem so za to potrebovali 7 tekem in kar 62 strelov več (75:137).

Č) Napake v ključnih trenutkih. V obrambi ni bilo presežka, predvsem pri organiziranem prehajanju med tretjinami, ob tem pa so se v sami obrambi, praviloma za slovenski vrati dogajale grobe napake, kot sta bila Tavžljevi darili Belorusom ali Pretnarjeva podaja v podaljšku proti Danski, kar se je na koncu izkazalo tudi usodno za obstanek.

D) Sodniški meti. Čim boljši je bil nasprotnik, nižji je bil odstotek slovenskih dobljenih bulijev. Ko izgubiš buli, pol energije porabiš, da prideš do ploščka in šele nato začneš igrati. Samo proti Belorusom in Dancem so Slovenci bili malce uspešnejši, kar se je poznalo tudi v razmerju strelov na golov in sami prevladi v igri s ploščkom.

E) Razpored. Ob lanski razgrnitvi sporeda v preobikovanem sistemu SP-ja, se je zdelo, da bo razpored prednost Slovenije. Običajno so "risi" med elito dobro začeli, nato pa padali, a tokrat se je zgodba obrnila in na koncu turnirja so Slovenci bili v stanju, da prvič uženejo tudi kakšno velesilo. Točka proti Kanadi, sploh prva proti eni od držav "velike sedmerice" je velika spodbuda predvsem za Soči.

Slovenci tako ostajajo v dvigalu svetovnega hokeja: eno leto gor, drugo leto dol, zadnja štiri leta si to usodo delijo z Avstrijo, na sosednjem dvigalu pa nasprotno nihata Italija in Kazahstan. Kljub uvrstitvi v Soči je to očitno realno začarani krog, iz katerega bo težko pobegniti, še posebej, če bo naslednje prvenstvo Divizije I, skupine A res v Seulu, kjer pa bi morali biti "risi" v konkurenci Južne Koreje, Japonske, Madžarske, Ukrajine in Avstrije vseeno favorit za eno od prvih dveh mest, ki bosta prinesla vozovnico za Prago in Ostravo leta 2015.

Sreča ali nesreča, o kateri je med turnirjem toliko govoril selektor Matjaž Kopitar ni čisti kliše, temveč dejavnik, ki hitro zasuka potek tekem in jih tudi odloča. A konec koncev velja, da si moraš srečo izboriti in zaslužiti, ki pa se "risom" gledano skozi predstave vseh 16 reprezentanc in zgoraja navedene dejavnike tokrat upravičeno ni nasmehnila.

Za konec še zabavno dejstvo po IIHF jakostni lestvici: "Slovenija ima več kot 10 golf igrišč." Koliko pa hokejskih igrišč? Pravljično srečnih sedem.