Ne bo jim lahko. Vedo, da bi z veliko koalicijo dobili bistveno več, kot so si lahko obetali od izida na volitvah, a spet bodo sodelovali pri ustoličenju Angele Merkel, ki so jo še nekaj meseci obtoževali, da državo upravlja in ne vodi, da skrbi le za svojo klientelo, da uničuje evropske države v težavah.

Koalicija sklenjena, sprožilec v rokah socialdemokratov
17 ur je trajal zadnji krog pogajanj med političnima nasprotnikoma, ki so ju volivci spet prisilili v zvezo, ki je nobeden od njiju ni želel. A kanclerka je za las zgrešila absolutno večino in še manj skupnega našla z zelenimi. O povezovanju z Levo stranko ni nikoli razmišljala. Pripravljena pa je bila narediti veliko, da se ohrani na oblasti, vsi so vedeli, da bodo pogajanja s socialdemokrati težka, še posebej, ker se v SPD-ju dobro spomnijo, da so po prvi skupni vladi pod vodstvom Angele Merkel popolnoma potolčeni pristali v opoziciji.

Pot do tretje vlade kanclerke Angele Merkel je bila že do zdaj naporna, marsikateri Nemec se je spraševal, zakaj se politiki srečujejo zvečer in se nato prepirajo pozno v noč, medijski strokovnjaki so pojasnjevali, da je medijski učinek takšnih večernih maratonskih pogajanj večji, strokovnjaki za spanje pa opozarjali, da neprespani politiki hitro izgubijo občutek za realnost, da so čezmerno optimistični in sprejemajo odločitve, ki jih dovolj spočiti ne bi. A v pogajanjih je vsaka stran dosegla svoje ključne zahteve, nekateri analitiki pa tudi zato, ker gre za nekakšen seznam skupnih imenovalcev, pogodbo opisujejo kot nazadnjaško in brez vizije.

Že obseg koalicijske pogodbe s 185 strani kaže, da sta skupaj partnerja, ki se prostovoljno ne bi znašla skupaj. Pet tednov pogajanj je bilo potrebnih, da je luč sveta ugledal dokument, naslovljen „Oblikovati nemško prihodnost“, ki v ospredje postavlja finance, varnost, blaginjo in socialna varnost.

"Trdne finance v Nemčiji pomenijo tudi trdne finance za Evropo. Nočemo dolžniške unije, želimo si unijo stabilnosti. Nemčija potrebuje močno Evropo in evro je simbol te skupne Evrope," je ob podpisu pogodbe nekoliko zaspano razlagala Angela Merkel.

185 strani najmanjšega kompromisa
Vse strani so se po maratonskih pogajanjih razglasile za zmagovalce, vsaka naj bi dosegla ključne zahteve. Konservativci so morali zajeti zrak in požreti minimalno, zajamčeno plačo, ki so jo v predvolilnem boju zavračali, saj pravijo, da mora vsa avtonomija pri oblikovanju plač ostati v rokah socialnih oz. tarifnih partnerjev, torej delodajalcev in sindikatov. Opozarjali so, da bi zvišanje plač, še posebej na vzhodu države, ki je še vedno daleč za, denimo,, Bavarsko, močno povečal brezposelnost, ker si marsikdo delavcev po višji ceni ne bi mogel več privoščiti. Še toliko bolj, ker je zraven Poljska.

A za socialdemokrate, ki so morali imeti ves čas v mislih svoje članstvo, tu ni bilo manevrskega prostora. Minimalna plača 8,5 evra (bruto) prihaja. Čeprav postopno, po izteku tarifnih pogodb, lahko bo tudi nižja, če se bodo tako odločili tarifni partnerji. Šele z letom 2017 bo veljala povsod, leto pozneje naj bi preverili, ali je še dovolj visoka. Kompromis, ki je po eni strani obe strani zadovoljil, po drugi pa v obeh taborih mobiliziral nasprotnike.

Trenutno je v Nemčiji okoli 6 milijonov na različne načine zaposlenih ljudi, ki ne dosegajo minimalne plače 8 in pol evra, milijon in pol jih mora ob plači zaprositi še socialno pomoč.

Ob minimalni plači so socialdemokrati med drugim dosegli še možnost dvojnih državljanstev v Nemčiji rojenih otrok migrantov, kar po mnenju priseljencev ni dovolj, saj iz ureditve izpadejo druge, tretje generacije. V praksi bodo otroci lahko dvojni državljani, njihovi starši ali stari starši pa ne.

Bavarski konzervativci so dobili cestnino za tujce na nemških avtocestah, ki pa jo bo samo za tujce težko uveljaviti, napovedujejo se tudi tožbe, najglasneje grozi Avstrija, kjer nekateri že razmišljajo, da bi, če bi cestnine res veljale le za tujce, v zameno za nemške študente uvedli šolnine. Kanclerka, ki je prej vztrajala, da z njo cestnin v nobenem primeru ne bo, zdaj uvedbo pogojuje s tem, da se finančna obremenitev nemških voznikov ne sme zvišati, da mora biti ureditev skladna z evropsko zakonodajo in da mora prinašati dobiček. Takoj po koncu pogajanj so člani CSU-ja navdušeno razlagali, da cestnina prihaja, že nekaj ur pozneje je bila zmeda popolna. Kot kaže zdaj, pa uvedbe prav hitro zagotovo ne bo, vprašanje pa je, kolikšno je potrpljenje Horsta Seehoferja, bavarskega ministrskega predsednika.

Za kanclerko je bilo najpomembneje, da ne bo nobenih dvigov davkov, ki so jih želeli socialdemokrati, da je pogodba usmerjena v prihodnost. Četudi analitiki medtem ugotavljajo, da je za mlade, denimo za izobraževanje, vrtce, namenjenega štirikrat manj denarja kot za popravke pri pokojninah.

Vsakemu svoje, a za kakšno ceno?
Analitiki in novinarji za koalicijsko pogodbo niso našli preveč pohvalnih besed. Pogodba najmanjših skupnih imenovalcev, iz katere so bile odstranjene reforme, brez razmisleka o tem, kaj bodo kompromisi prinesli prihodnjim generacijam. "Ne vemo, v katero smer bo šla nova vlada, za to obstajata dva razloga. Prvič, ker v tej koalicijski pogodbi ni nobene usmeritve, kako naj bi Nemci oblikovali svojo bližnjo prihodnost. In drugič, ni jasno, kakšni so izzivi znotraj in zunaj Nemčije in kako naj bi se jih lotili. Če bi v pogodbi našel vsaj kako vrstico o tem, bi se počutil bolje," pravi politični analitik Gero Neugebauer.

Stranke so s seznama odstranile več želja, skupna vrednost ukrepov, ki so jih sprejeli pogajalci, pa je še vedno 23 milijard evrov. Mala opozicija jim očita pomanjkanje vizije, pogodbo pa opisuje kot škodljivo za naslednje generacije, prihodnost države, okolje.

"To je dramatično, če pogledamo dejstvo, da nimamo solidne finančne osnove za okoli 20 milijard evrov predvolilnih želja strank, ki sklepajo koalicijo. Ta denar bo prišel iz pokojninskega sklada, ki ima trenutno presežek, namesto da bi poskrbeli, da bi denar zagotovili iz davčnih prilivov. To je pogodba brez idej in vizije z nazadnjaško miselnostjo," je prepričana Katrin Göring Eckardt, vodja zelenih.

Socialni izdatki se povečujejo, obetajo se višje pokojnine za matere, ki so rodile pred letom 1992, prišla naj bi najnižja zajamčena pokojnina za ljudi z nizkimi zaslužki, s čimer naj bi preprečili revščino med starostniki, Nemci se bodo namesto s 67. lahko brez odbitkov upokojevali tudi s 63. letom, če bodo imeli 45 let delovne dobe.

Vse za oblast?
Angeli Merkel marsikdo očita, da je temelje stranke spremenila v slogan „Vse gre“ in da se je bila, da bi ohranila oblast, pripravljena napotiti v preteklost, v nasprotno smer, ki jo pričakuje od evropskih držav v težavah, v nasprotno smer, kamor je državo z reformami Agenda 2010 peljal Gerhard Schröder. Potencialne koalicijske partnerke poslušajo očitke, da velike razlike premagujejo tako, da si ponujajo denar za različne projekte, ne da bi ob tem tem mislile na demografske spremembe, na prihodnje generacije in varčevanje, ki ga imajo na evropskih odrih vedno v ustih.

A dejstvo je, da gre Nemčiji, še posebej, če se primerja z večino evropskih držav, dobro, da je zaposlenih več Nemcev kot kada rkoli v zgodovini, med cilji sta polna zaposlenost, konec zadolževanja. Nemci so v času po uvedbi evra doživljali stagnacijo, drugi so zadržani pri cenah in plačah in v času, ko so vlagatelji gradili v Grčiji, na Portugalskem ali Irskem, zgradili svojo konkurenčnost. Naj gre, kot je šlo zadnja leta, brez večjih pretresov – nekako tako pa razmišlja večina Nemcev, ki so si želeli veliko koalicijo.

Nemčija v Evropi in svetu
Nemčija je največje gospodarstvo v Evropi, je država, ki narekuje način reševanja krize v evrskem območju, je tretji največji izvoznik na svetu. Hkrati pa je država zadržana pri zunanji in varnostni politiki. In prav veliko se tudi v naslednjem mandatu ne bo spremenilo. Morda po naključju, a zunanja politika je zadnje poglavje koalicijske pogodbe, začne se na strani 168. Vse v skladu z vlogo, ki jo želi država igrati v svetu – najraje ne prevelike, če le gre, Nemčija ne bo stala v prvih vrstah.

Seveda v pogodbi partnerji pišejo o človekovih pravicah, boju proti revščini, terorizmu, a dodajajo, da so njihova sredstva diplomacija, mirno reševanje konfliktov, v ospredju katerega mora biti pomoč pri razvoju. Vojska je omenjena le kot pomoč pri zagotavljanju miru in svobode. Kot pravijo kritiki, Nemčija misli predvsem nase in svoje interese, ob čemer vsaj svojih varnostnih interesov niti ne zna formulirati.

Z evropskega vidika je dobro, da namerava država več vlagati, da uvaja zajamčeno plačo, ki jo pozna večina članic in ki bi lahko malce zmanjšala nemško konkurenčnost in neravnotežje znotraj evrskega območja.

A nemška krizna strategija za evrsko območje se v bistvu ne spreminja, čeprav v njem po mnenju nekaterih že vladajo japonske razsežnosti: nizka rast, nizka inflacija in nizke obrestne mere.

Še več, Nemčija bo z novo vlado najbrž pripravljena hitreje popuščati, tudi zato, ker s svojo zadnjo koalicijsko pogodbo ni več pravi zgled varčevanja, nekateri celo menijo, da se država poslavlja od chröderjeve reformne politike. In ni jih malo, ki opozarjajo, da je to tako kratkovidno, kot je bilo ravnanje nekaterih evropskih držav, ki so se nato znašle v krizah.

Člani SPD-ja - pomembnejši volivci?
Odločilno besedo o novi koaliciji in vladi bo imelo zdaj okoli 475 000 članov socialdemokratov, ki bodo v naslednjih dneh lahko oddali svoje glasovnice. Dvomov pa je tam veliko, še posebej, ker je prvo veliko koalicijo z Angelo Merkel njihova stranka končala z najslabšim volilnim izidom v zgodovini.

Tudi o tem, precej nepredvidljivem načinu odločanja o vladi, je bilo veliko pomislekov, denimo, da so člani SPD-ja očitno bolj vplivni od drugih volivcev, bodo lahko odločali še drugič. Predsednik SPD-ja Sigmar Gabriel vse pomisleke zavrnil. Kot pravi, je bolje, da o takšnem vprašanju odločajo člani kot pa ožje vodstvo stranke. Tako kot večina socialdemokratov, ki so se pogajali, pričakuje, da bo nova koalicija dobila jasno zaupnico, četudi je marsikateri član ogorčen, ker stranke do konca glasovanja ne bodo razkrile, katera ministrska mesta nameravajo zasesti in kdo so njihovi kandidati.

Preštevanje se začne 15. decembra, če bo šlo vse brez zapletov, bo Angela Merkel dva dni kasneje še tretjič prisegla kot kanclerka. Če glasovanje spodleti, pa se bodo morale odpreti nove politične kombinacije. Socialdemokrati so po volitvah že sprejeli odločitev, da v prihodnje ne bodo vnaprej izključevali koalicij s stranko Levica, a kot trdijo, možnost, da bi že zdaj zavladali z levico in zelenimi, s katerimi imajo večino, da zrušijo Angelo Merkel, (za zdaj) ne pride v poštev. Seveda bi bilo mogoče tudi, da bi kanclerka začela pogajanja z zelenimi, pa tudi vnovične volitve.

Odločitev članov socialdemokratske stranke ne bo lahka, kljub temu pa bi bilo veliko presenečenje, če Angela Merkel 17. decembra ne bi še enkrat postala kanclerka. Nemčija pa bi tako dobila levo usmerjeno konservativno vlado z levo usmerjeno opozicijo, ki je tako majhna, da so ji morale največje stranke za normalno delovanje omogočiti dodatne pravice.