Rusko leto 2013 se izteka za večino nepričakovano. Vrnitev iz zapora, tem bolj nepričakovano hitra, je za človeka zmeraj kot ponovno rojstvo, pravijo poznavalci. Smo lahko pri pretresanju teh tem zelo strogi? S kakšno pravico se sprašujemo, kako je mogoče, da iz pregovorno grozljivih ruskih kazenskih kolonij prihajajo ljudje kot iz lepotnega salona? Tolokonikova in Marija Aljohina sta mladi, Mihail Hodorkovski pa očitno neuničljiv. Roko na srce, kamere, ki so kazale amnestirance in pomiloščenca, niso laskale le Andreju Alahverdovu iz ruskega Greenpeacea, ki se je po zgolj dveh mesecih zapora domov vrnil vidno utrujen. Ta teden je v Sankt Peterburgu podpisal dokumente, ki dokazujejo, da so ga nehali preganjati zaradi Greenpeaceove ladje Arctic Sunrise. Obtožnica ni izničena, samo postopek je zaradi amnestije ustavljen. Ob tem zlahka razumemo nelagodje, s katerim so se z amnestijo soočili ljudje, kot so aktivisti Greenpeacea ali članici skupine Pussy Riot. Prišli so na svobodo, a so ostali krivi.

Zato pa posebnega nelagodja ni čutiti pri Mihailu Hodorkovskem. Prej zadržanost in nekakšno eteričnost, ki preseneča. Po nekih stereotipnih predstavah bi človek, ki je preživel deset let ruske ječe, moral biti drugačen. Gladki, bledi obraz in nežni glas Hodorkovskega ne izdajata ničesar. Spektakularna pot iz karelijske kazenske kolonije prek sanktpeterburškega letališča, od koder je s cessno, ki mu jo je poslal Hans-Dietrich Genscher, priletel v Berlin, pa sproža množico vprašanj. Predvsem to, kakšno je ozadje nepričakovane pomilostitve in kakšne so obveze Hodorkovskega, ki izvirajo iz nje. Nekoč najbogatejši ruski oligarh, ki je pokazal preveč političnih ambicij in stopil na žulj Vladimirju Putinu, po desetletju zapora, tudi v Zabajkalju in nazadnje na ruskem severu, od koder je pisal ostre protikremeljske članke, menda ostaja popolnoma brez političnih ambicij. Hodorkovski krivde ni priznal, vrnitev v Rusijo pa pogojuje z odpravo možnosti zaplembe premoženja, kar še zmeraj zahteva prva obsodba. In seveda z možnostjo, da lahko Rusijo tudi kadar koli zapusti. Če naj bi Hodorkovski kakor koli upravičil zaupanje in pričakovanja množic, ki so zanj protestirale, podpisovale peticije, molile in ob pomilostitvi nazdravljale, bo moral nazaj. Takrat bo tudi jasno, ali bodo ljudje po prehodu evforije ob izpustitvi še zadovoljni z apolitično držo svojega idola.

Ta razvrat človekoljubja, s katerim se v Rusiji izteka leto 2013, pa kaže tudi na svojevrstni cinizem sveta, v katerem živimo in ki še zdaleč ni omejen le na največjo državo na svetu. Ljudje, ne da bi se lahko oprali krivde, prihajajo na prostost zaradi jubileja ustave ali odločitve predsednika. Odločitve, ki je ne pogojujejo napadi človekoljubnosti, grizenje vesti ali od višje sile odpravljena pošiljka plemenitosti, ampak makiavelistična preračunljivost. Kar nas, navadne državljane katere koli države na svetu, ne more navdajati s posebnim optimizmom. Kakor koli že izražamo svoja prepričanja, zahteve in jih naslavljamo na oblasti, bo vsakokratna elita naredila točno to, kar se ji zljubi. Če se bliža tako težko pričakovani dogodek, kot so olimpijske igre, na katere so v Rusiji tako zelo ponosni, bo javnost še toliko lažje pogoltnila te manipulacije.

Pred mesecem dni sem na policah prenapolnjene moskovske knjigarne naletel na knjigo Maksima Gorkega Nepravočasne misli. Ironična povezava, saj bi si v tem trenutku težko predstavljali bolj "nepravočasnega" avtorja. Ampak Gorki – gre za zbirko člankov, ki jih je pisal v letih 1917 in 1918 – piše o velikih upih revolucije in si obeta, da se bo iz te "poroke ruskega naroda s Svobodo" rodil nov, močan človek. To se je sicer zgodilo, ampak žal ne na želeni način in Rusija se je soočila z verjetno največjo preizkušnjo v svoji zgodovini. Obenem pa Gorki opozarja, da smo vsi sodobniki pravzaprav ljudje preteklosti, odrasli in vzgojeni v nekih drugih časih. In naša naloga je, da ustvarimo novi svet. Je to sploh mogoče? Izkušnje to postavljajo pod velik dvom. V Rusiji zdaj namreč vse bolj govorijo o "sovjetskih" metodah Vladimirja Putina. Ne sicer v ideoloških, ampak v upravno-sistemskih pogledih. Kot je moje sklicevanje na Gorkega "nepravočasno" v času, ko vsaj v makroekonomskem pogledu gre Rusiji bolje kot marsikateri drugi državi, ni pravočasno o dobrih namerah pomiloščenih dvomiti v trenutku, ko so svobodno zadihali. Ali prekladati črne občutke takrat, ko bi morali z optimizmom zreti v novo leto. Ampak ne morem se znebiti neprijetnega priokusa. Pa tudi ne vem, kdaj bo pravi čas za opozorilo, da se tudi z novimi ljudmi, ki jih na površje naplavljamo ljudje včerajšnjega časa, ponavlja stara zgodba.