Spomladanski diplomatski manever, zaradi katerega predsednik Borut Pahor 9. maja ni potoval na parado v Moskvo, zato pa sta ministra Karel Erjavec in Nikolaj Nikiforov nekajkrat demonstrirala odličnost odnosov, ki jo bo kronal obisk ruskega premierja Dmitrija Medvedjeva v Sloveniji, je vzbudil upanje, da naša država vendarle zna oblikovati nekakšno zunanjo politiko. Sledil pa je tuš, premrzel tudi za vročinski val. V iskanju ustrezne enačbe orkestracije hladne zavezniške politike do Rusije na eni strani in zadovoljevanja svojih interesov na drugi je namreč Slovenija - kljub omenjeni deklaraciji - pozabila na sosedstvo. Tudi če bo obveljala razlaga tistih pravnikov, ki skušajo pomiriti strasti, ki jih hrani v začarani krog ujeto prekletstvo politične in medijske kulture v Sloveniji in na Hrvaškem, je škoda storjena.

Slovenija se je v škandalu, povezanem z arbitražnim sodiščem, odzvala na način, ki je še najbližje priznavanju krivde in premoči sosedinih varnostnih služb ter zadregi pri nečednih poslih zasačenega subjekta. Izbruhnil je naravnost nespodoben kaos. Predsednik države je nekje na kmetih med ročnim spravilom krme izrazil obžalovanje nad težavami z arbitražo. Premier je, ne da bi zahteval dosje o primeru na mizo in temu primerno počakal z odgovorom, nemudoma zahteval osebno odgovornost obeh akterjev. Zunanji minister je iz daljave zaklical, da bodo Hrvati imeli volitve. Njegovo ministrstvo se je zbegano zavilo v molk. Slovenski veleposlanik v Zagrebu pa je (nepooblaščeno?) začel bruhati ogenj in žveplo. Parlament je na počitnicah. Na Jadranu? Ob takojšnjih napovedih odstopov obeh akterjev škandala so zbledeli tudi pozivi k natančnemu preučevanju okoliščin, zahteve po dokazovanju krivde in avtentičnosti telefonskih posnetkov. Pa prisluškovalne afere v svetu niso nikakršna novost. Najmanj, kar bi lahko pričakovali, je, da bi se država odzvala zadržano, z napovedjo preiskave, obenem pa glasno opozarjala na nezakonit način pridobivanja podatkov. Pa če je to prav ali ne, zrele države loščijo svoja pročelja, za katerim skrivajo napake, spodrsljaje in zmote. Krivce pa umikajo diskretno.

Kot bomo najbrž morali dojeti, da je slovenska in hrvaška "zrelost" specifična, se bomo verjetno morali sprijazniti s folklornim dojemanjem medsosedskih odnosov, pitanih z zgodovino prerekanj o meji, začinjenih z občutkom ogroženosti zaradi vse izrazitejšega hrvaškega kapitalskega vstopanja v Slovenijo, pa z zgodbami o teranu, klobasah, pršutu ... Ampak vse to je miniatura v primerjavi s teorijo zarote, ki namiguje, da bi bila afera lahko plod slovenskih notranjepolitičnih prerivanj. To bi bil šele vakuum razumevanja nacionalnega interesa. Različne deklaracije in strategije pa popoln absurd. Samo upamo lahko, da nismo prišli tako daleč.