Zgodba se menda nadaljuje takole: v srednjih letih ga je neki prijatelj odpeljal k svojemu 'guruju', ki je Nisargadatti povedal nekaj preprostih stvari. Ta 'guru' je kmalu potem tudi umrl. Nisargadatta pa ni več nehal razmišljati o tistih nekaj stavkih, ki jih je slišal. Poroča, da je pozneje prišlo do nekakšne notranje eksplozije, ki je "izbrisala občutek osebnega bivanja". Kar koli že to pomeni. K njemu so začeli prihajati ljudje. Po Mumbaju je imel nekaj majhnih kioskov, v katerih je prodajal cigarete in tam so se pogosto razvile živahne diskusije o resnici, zavesti, sebstvu ipd. Imel je omejen besedni zaklad, vendar je s primitivnim besediščem proizvajal neverjetne pomene. Jezik, ki je postal substanca ... Obstajajo posamezna pričevanja o nekakšnih izpodbitjih, izbitjih, prežganjih ...

Zgovoren je obisk nekega profesorja matematike, ki so ga te stvari močno zanimale. Profesor je prišel s prijateljem. Zgodbo je zapisal Balsekar v knjigi z naslovom Pointers from Nisargadatta. Profesor je z Nisargadatto začel pogovor, ki je predvideval opustitev vseh vnaprejšnjih vedenj. Po domače: pozabi na vse fensi svete spise, na filozofijo, matematiko itd. Tule sta dve telesi z zavestjo in jezikom, okoli je svet. S tem začnemo, oziroma še bolje; to je že tisto, kar prevprašujemo. Popolna dedukcija. Balsekar je zapisal, da ga je presenetila reakcija profesorjevega prijatelja. Na začetku zdolgočasen je sredi pogovora intenzivno bolščal v Nisargadatto, kot da bi rad prijel tisto, kar je prihajalo iz Nisargadattinih ust.

Morda so tole zgoraj oslarije. Zagotovo so pa oslarije tisto, kar so se šli v Londonu.

Marina Abramović (babica performansa!) nam že leta prikazuje, kaj se zgodi z zelo ambicioznimi ljudmi brez kakršnih koli kapacitet pa s številnim spremstvom šašavih in zmedenih vplivnežev iz sveta 'sodobne umetnosti', ki takšne posameznike razglasijo za genije. Marinino 'delo' (prčkanje?) z obiskovalci v galeriji Serpentine traja že tedne.

Kritiki niso prizanesljivi. Eden omenja scientologijo (Ha, ali je bral moje kolumne?) pa delo v zaporu ... Mene tole spomni na razbijanje kamnov na Golem otoku.

Mimogrede, Nisargadatta ni nikoli opustil svojih kioskov. »Telo ni diskurz,« bi rekel Jean Luc Nancy in telo potrebuje hrano, do katere pridemo z neko obliko dela (ali žicanjem, ki je tudi delo.)