Že nekaj časa so nas mikali tisti šotori v ljubljanskem živalskem vrtu. V prvi vrsti zato, ker lahko vidiš zoo brez horde obiskovalcev, v drugi zato, da lahko obiščeš tudi nekatere od tistih delov, ki so med uradnimi urami zaprti oz. so samo za osebje, v tretji pa zato, ker smo pač firbčni, kako je spati v šotoru med vsemi temi zvermi. Ja, seveda so v ogradah in je varno, a ko v temi tulijo volkovi le nekaj metrov proč, verjemite mi da tiste ograde v vaši domišljiji postanejo neobstoječe in zvok radovednega polha okoli šotora postane krvoločni medved, ki se bo zdaj zdaj prebil skozi šotorsko platno in vas, s spalno vrečo vred,odvlekel v brlog kot prvo rundo ozimnice.

Za male in velike, za vsakogar se kaj najde
Taborjenje v Zoo je namenjeno tako otrokom/družinam kot odraslim. Program je prilagojen vsaki skupini posebej, tako da ne gre za en, univerzalni, program. Naša klapa enajstih banditov se je odločila, da je nazdravljanje sredi živalskega vrta, po možnosti sredi noči, hudo nora ideja. In izkazalo se je, da smo imeli čisto prav. Hudo noro je!

Še od petkove noči malce zlepljeni smo prispeli v ZOO v soboto ob 15. uri. Pričaka nas Petra, ki je ena najbolj simpatičnih in prijetnih ljudi, kar sem jih spoznala v zadnjem času. Poleg tega da ve marsikaj o vsaki živali v vrtu, ima tudi nalogo naše 'oskrbnice' in ženska ve, kako poskrbeti za res super dan in noč. Najprej gremo na obhod morskih levov, slonov in gepardov, ki jih v tistem času hranijo, potem obiščemo Slovensko kmetijo, kjer predstavijo slovenske avtohtone pasme. Smo iz različnih koncev Slovenije in z veseljem iščemo svoje 'predstavnike' (ni mi treba posebej izpostavljati, koliko zabave so si prijatelji privoščili na moj račun, glede na Štajersko kokoš, a ne?). Petra nas nato pelje do žiraf in ponudimo jim sveže listje. Požrešne velikanke so prav užaljene, ko zmanjka tudi korenčka, ki ga sicer skoraj kot kuža lepo vzamejo iz roke. Malo me preseneča, da je njihova ograda glavninsko obdana le z jarkom in ne s kako visoko ograjo. Petra nas pomiri, da žirafe fizično niso sposobne skokov in zato ograja ni potrebna. Upam samo, da je kdo to žirafam povedal. Luštne so, ampak če se ji znajdeš na poti do hrane… te pohodi kot muho.

Večer v praznem živalskem vrtu
Po 19. uri se živalski vrt začne prazniti in to je zdaj najlepši del obiska. Živali so še vedno aktivne, še bolj njihovi oskrbniki. Po sprehodu mimo nekaterih ograd, se spravimo do šotorišča, ki leži nekaj metrov proč od gepardov, medvedov, lam in morskih levov, pavi pa se tako ali tako prosto sprehajajo. Zakurimo taborni ogenj, Petra poskrbi za hrenovke, ki jih pečemo na palicah v ognju, zraven je tudi nekaj zelenjave in kruha. Obujam spomine na tabornike in na leta, ko smo pri babici z bratranci pekli koruzo in krompir v žerjavici. Je pa res, da se tam niso v bližini oglašali morski levi in medvedi. Ko si napolnimo želodce in spraznimo nekaj radlerjev, gremo na nočni obhod. V opozorilo, če se boste na tole dogodivščino podali tudi vi, s pivom raje počakajte do konca nočnega obhoda. Nas je peljala skozi take goščave in klance, da že brez radlerja komaj prideš dol v enem kosu, hehe.

Obiščemo sove, izvemo, da čuk skovika in skovir čuka in da so bili neki načrti, da se ju uradno preimenuje, a bi bilo preveč zmede in je ostalo tako kot je, potem še volkove, ki so anti cerkveno nastrojeni, kajti vsakič ko bije zvon v bližnjem zvoniku se jim čisto zmeša in tulijo, da je joj. Na srečo zvon ponoči ne bije, in bo mir, si mislim. A sem pozabila na pave. Natančneje dva pava, ki si očitno imata največ za povedati ponoči. In se oglašata na vsake pol ure. Kje si? Tu sem. Kje tu? Ne tu, tam. Še dobro da ni treba vstati ob sedmih. Čakaj… je treba. In spat smo šli okoli dveh.

Nedeljske koze (ne nujno živalske)
Zoo uradno odpre vrata ob devetih, a že ob sedmih je živ žav neverjeten. Ne vem ali se oskrbnikom živali sploh splača hoditi domov. Iste obraze, ki smo jih videli ob 19ih srečujemo tudi ob 7ih. Isto, kot na kmetiji. Živali pač ne gredo na dopust in skrb zanje se nikoli ne konča. Po zajtrku in hektolitrih kave smo pripravljeni na nov dan. Najprej gremo do mini zoo-ja, kjer so male koze in pujsi. Ni se nas dalo spravit proč, glede na to da so navihanke večinoma vajene ljudi in ti kaj hitro skočijo v naročje. Sploh ena koza, velikosti manjše hišne mačke, je pokazala podjetnost pri doseganju višje ležečih ciljev - za stopničko je uporabila kar najbližjega pujska, ki se sploh ni dal motiti pri jedi in je, kljub kozi na hrbtu, zmazal polovico razpoložljivega žira. Petra nam pove, da živali trenirajo s klikerjem in da povprečno koza dojame, kaj želiš od nje, po cca 20 sekundah. Tole poteka približno tako kot igra vroče - hladno. Vsakič ko si blizu pravilne/željene akcije, slišiš kliker. Preverimo ali smo ljudje pametnejši od koz. Nismo. Naša najboljša 'koza' je ugotovila kaj mora naredit po dveh minutah. Bravo Sergej! Berni pa bo moral v večerno kozjo šolo, vsaj štiri minute je porabil (to, da je imel res nelogično nalogo mu sicer opraviči kako dodatno minuto, a vseeno...).

Čez potko od mini zoo-ja občudujemo jelene, damjake in srne nato se mimo akrobatskih ptičev sprehodimo do medvedje ograde. In ne samo do, prav vanjo gremo. Bizaren občutek, ko te na ograji gleda cel kup ljudi, ti se pa z jabolkami, korenčki in solato sprehajaš po medvedjem teritoriju. Kosmatinci so sicer zaprti v sosednji ogradi, a vseeno, vidiš jih kak meter stran. Po navodilih oskrbnika damo jabolka v vodo, ostalo hrano pa skrijemo, ker je za medvede iskanje hrane igra in ne gre, da bi jim kar krožnik pod smrček nastavil. Potem se prestavimo na uradno stran ograde za obiskovalce in gledamo, kaj bodo najprej pojedli. Ura je 10 in očitno se kosmatincem še ne da v vodo, jabolka ostanejo za popoldanski prigrizek. Solato in korenček pa zmažejo hitreje kot filmska zvezda, ki je že šest mesecev na dieti.

Piton v naročju? Ko bo puhast in ne bo kača, mogoče.
Pred koncem obiščemo še kače, pajke in zajčke v posebnem prostoru, tik ob vhodu v zoo. Glede na to, da sem do pajkov prej kot ne indiferentna, kače pa me poženejo v tek, ki bi podrl hitrostne rekorde, vzamem v naročje raje kratko uhastega črnega puhastega kunca, ne vem katere pasme, in se parkiram na stol najdlje od kačjih terarijev. Piton, ki ga navdušeno božajo prijatelji, je sicer sit, a vseeno se mu ne bi ravno sprehajala pred gobcem s kuncem. Ziher je ziher, kot se reče.

Preden se odpravimo nazaj med mestne srajce, še nekaj informacij. Vse živali so rojene (skotene) v živalskih vrtovih in niso iz divjine. Vsaka žival ima svojega oskrbnika in jasno je, da jih poznajo in imajo rade. Afnajo se trikrat bolj, če je zraven njihov dvonožni znanec, hehe. Večina živali je vajena ljudi, a to ne pomeni, da lahko plezaš k njim kadar se ti pač zahoče. Kar se tiče hranjenja: povsod so znaki Ne hrani živali, a, kot smo se lahko prepričali na lastne oči, je marsikateri obiskovalec nepismen. Oskrbnik pripravi primerno hrano zanje in samo z njim oz. pod njegovim vodstvom se lahko kaj meče v ograde. In naj vas ljubkost nekaterih živali ne zavede. Surikate so sploh atrakcija, a če boš tiščal roko k njim, boš v najboljšem primeru ostal brez prsta ali dveh. Morski levi so tako ali tako ogromni in nihče pri zdravi pameti jim ne bi hodil (pre)blizu, šimpanz te zna krepko po nosu, če ga izzivaš in si mu na dosegu pesti, kamela pa te bo zalila s pljunkom, ki bi napolnil večje vedro.

Taborjenje v zoo-ju je izpolnilo vsa naša pričakovanja, res smo se imeli fenomenalno. Priporočam vsem, ki imate radi živali, dogodivščine in vikend malo drugače. In za konec lahko še povem, da ne bom nikoli več nobenega idiota zmerjala z živalskimi vzporednicami. Glede na obnašanje nekaterih ljudi, res žališ pujse in osle, če takega osebka primerjaš z njimi.

O vseh možnih dogodivščinah v ljubljanskem živalskem vrtu lahko preberete tukaj.

P.S. Petra hvala ti, še posebej za 'babico pes', še danes se ji smejim!