»Mater, mi je tega res treba,« si misli skuštran mož, medtem ko po nočni omarici grabi za naočniki. Leva noga gre v desni copat, desna v levega, opotekajoč se od prezgodaj prekinjenega spanca se sprehodi do kopalnice. Zobna ščetka, britvica, pridušena kletvica, ko se pod brado prikaže kapljica krvi, nato prha in skodelica instant kave.

Žiga je pomočnik vzgojitelja v vrtcu. Medtem ko se v svojem starem fiatu vozi v službo, živčno pokadi cigareto. »Naslednja bo šele popoldne,« pomisli. Sicer že dlje časa razmišlja, da bi opusil to škodljivo razvado, malo zaradi zdravja, malo pa zaradi 700 evrov plače, od katere mu po plačilu položnic ostane le še cmok v grlu. Čik zabaše v prepoln pepelnik, ob tem se opeče po desnem kazalcu in se skorajda zaleti v nasproti vozeči kombi steklarja iz Medvod.

Žiga je v službi prvi. Potrpežljivo sprejema nebogljene pamže, ki se cmeravo trgajo iz naročij bančnih uslužbenk in sistemskih administratorjev, ter pozorno posluša navodila skrbnih staršev o alergijah, potrebah, navadah in specifičnih posebnostih njihovega prestolonaslednika. Tam nekje do pol devetih se na tridesetih kvadratih počasi nabere sedemindvajsetglava četica bodočih predsednikov vlad, prvih nadzornic elektrodistributerjev, profesorjev zemljepisa in poslank. Žiga jih nahrani, potem pospravi pločevinaste krožnike in skodelice, odpelje nesnago na hodnik, kjer voziček prevzame čistilka. V tem trenutku vonj po pašteti in bebe čaju zamenja povsem druga vonjava, ki se zvito plazi iz več smeri hkrati. »Kdo se je pokakal?« vznemirjeno pogleduje naokrog Žiga in se že sklanja na dobrih 60 centimetrov višine in globoko v nosnice vleče smradek, ki ga lahko sproducira le sadni jogurt v kombinaciji s pasiranim korenčkom. Končno potrpežljivemu iskalcu uspe locirati nekaj najbolj kritičnih primerov, jim previje smrdljive ritke, v kepice zavito »dehtečo« kašico pa vrže v smetnjak pod umivalnikom.

Žiga obvlada svoj posel. Mulce uči besed, se z njimi igra, gode na orglice, brenka na kitaro, tudi najbolj izgubljene primere poskuša naučiti pesmico o dobrem možu, ki bojda sredi zime naokoli raznaša darila, izdeluje novoletne okraske, gnete glino in plastelin, reže lepenko, v posodice naliva barvo, vmes pa neutrudno previja rožnate zaplate kože nenasitnih mladičev, miri drobne bojevalce in tolaži jokave razvajenčke.

A Žiga je mojster svojega poklica, Chuck Norris jaslic na obrobju Ljubljane. Nič ga ne vrže iz tira. Odkar je vlada dvignila normative v vrtcih, da bi občine finančno lažje zadihale, se Žiga sicer težje zbuja, včasih zvečer pred televizorjem ne spremlja dokumentarcev tako skoncentrirano kot nekoč, občasno se mu roke malo zatresejo in v prsih ga tišči. A nič zato. Žiga je mož na mestu, ni mu težko, rad opravlja svoj poklic, z otroki je dober, potrpežljiv, predvsem pa umirjen in zaupanja vreden šolnik. Svoje delo opravlja strokovno, predano in odgovorno. Starši to vedo. Nekateri njegovo dobroto celo tako zelo cenijo, da puščajo svojega malčka v vrtcu tudi potem, ko bi že zdavnaj morali ponj. Vendar Žiga vedno ostane do konca, stoično posluša izgovore zamudnikov, kako je bilo v službi ogromno dela, kako je v teh časih treba delati nadure, kako šefi ne razumejo, da imajo njihovi podrejeni doma družine, ob tem pa Žigi ne uide sogovorničina nekaj milimetrov krajša pričeska kot zjutraj in malce bolj opečnat odtenek brez narastka.

Iz globokega spanca Žigo prebudi živce parajoči zvonec budilke. Opletajoč z rokami jo po nekaj neuspešnih poskusih vendarle utiša, na črnem ekranu svetijo rdeče črtice, ki izpisujejo čas: 05:15. Skuštran mož, ki po nočni omarici grabi za naočniki se počasi le zave. Leva noga gre v levi copat, desna v desnega. Zobna ščetka, britvica, nato prha in skodelica espresa. Žiga je minister za šolstvo in pred njim je dan pomembne odločitve. Odločitve, ki jo bodo občutili vsi: vzgojiteljice in njihovi pomočniki, še najbolj pa starši in otroci.