Razkritje škandala prinese javnosti skrite rabote in jih moralno obsodi. In tako smo pred meseci zvedeli za nonstop bogato plačane univerzitetne mandarine, še prej za škandalozna poslovanja podjetij Vegrad, SCT, gigantske izgube nezavarovanih kreditov pri državnih bankah, danes pa za panamske dokumente in svetovne bančne utaje.

Toda sam izbor tem medijskega škandala je več kot vprašljiv. Dober teden so veliki mediji kot osrednji škandal poantirali razvpiti tvit Janeza Janše kot primer nedopustnega žaljivega govora. Njegov jedki zapis na račun novinarskega poročanja je bil deležen najširših kritik. Toda istočasno je parlamentarna večina sprejela novelo zakona o okolju, ki dopušča lastnikom industrijskih korporacij, da lahko v zrak, vodo in tla izpustijo škodljive izpuste, ki presegajo zakonske omejitve.

Vlada, ki je pred mesecem napovedala še ostrejši boj proti tobaku, ki ga kani izkoreniniti v prihodnjih desetih letih, je zdaj naenkrat uzakonila sistematično industrijsko uničevanje okolja. Seveda s pojasnilom, da bo prekoračeno onesnaževanje dovoljevala v primerih, ko bi industrijska podjetja trpela nesorazmerno izgubo, če bi spoštovala varovalne standarde zaščite okolja.

Finančni interes mednarodnih in tudi domačih korporacij je za vlado Mira Cerarja pomembnejši od skrbi za naravo in zdravje živih bitij, od dreves, živali pa do človeka.

Ali ni to vratolomni škandal, ki spominja na usodo banana republik in številnih nerazvitih držav?

Zdrava pamet to opazi na prvi pogled. A največji dnevni mediji na Slovenskem kot osrednji medijski škandal postavijo robati sarkazem politika, ki ga objavi na osebnem tvitu. Zakonske spremembe, ki zadevajo bodočo okoljsko erozijo, ki zadeva vse slovensko prebivalstvo, pa niti ne zaznajo, kaj šele, da bi jih razkrinkali kot fatalni družbeni škandal.