21 dni? 40 dni? Mnenja, po kolikem času nekaj postane rutina, so različna. V publikaciji European Journal of Social Psychology so leta 2009 zapisali, da traja med 18 in 254 dnevi. Torej v povprečju potrebujemo 66 dni, da naše novo vedenje postane samodejno.
Ključ do srečnega življenja je, da najdeš svoje mesto v njem. Četudi je to zgolj samo možnost lastne odločitve, da ostaneš doma. Da nisi postranska škoda kaznovanja drugega posameznika samo zato, da se na večini dokaže resnost ukrepa. Sestavni del zavisti je vedno primerjava: zavidamo to, kar nam manjka. Kaos ali popolni nadzor? Če izbereš, izgubiš.
In kaj, ko ni izbire? Pisalo se je leto 1995, ko je režiser Emir Kusturica svetu predstavil Underground (Podzemlje)– epsko zgodbo dveh prijateljev Marka in Blackyja, postavljeno v čas od začetka druge svetovne vojne do začetka jugoslovanskih vojn. Ko zavezniki uničijo, kar so nacisti pustili od Beograda, Marko v svojo klet zapre begunce in Blackyja ter jih pusti v prepričanju, da zunaj še vedno vihra vojna. Zamoti jih z vzpostavitvijo proizvodnje orožja, ki mu služi za vzpenjanje po družbeni lestvici.
Dvajset let jih drži v kleti in jim vsake toliko predvaja podobe nevarnega zunanjega sveta. V tem času postane Marko pomemben člen v partiji, medtem ko v kleti Blacky in druščina izdelujejo orožje in čakajo na Titov poziv k “poslednji bitki”. Čeprav živijo v laži in od hrane za pse, so “kletni priseljenci” prepričani, da živijo dobro, zaščiteni pred zlobnim svetom.
Ta povzetek, kako sta dobro in zlo ustvarjena, da zvabita ljudi v poslušnost, je lep nastavek za aktualizacijo. V adaptaciji Undergrounda 2 nismo zaprti v kleti (te so postale že toliko demonizirane, da se ob njih klati priokus groteske in absurda). Postali smo upravljavci na dotik, bojazljivi za dotik. Zatopljeni v svoj svet, ki je na dosegu roke in upravljan z manj kot desetimi prsti. Utopija, ki je pogubila. Nihče več ne govori, stari mož.
Življenje je binarno: samo ničle in enke. Misli so zapakirane v besede, čustva v rumene krogce. Čudoviti krasni novi svet. Je najbolj kruta igra, kar obstaja. Enosmerna vozovnica, ki te pelje do tega, da izgubiš sebe in ljudi okoli sebe. Podzemna železnica stikov, ki trkajo drug v drugega in komaj kdaj zanetijo iskro. “Povej mi, o čem razmišljaš, in povem ti, kdo si,” nekaj, kar bo v novi abnormalnosti za tabo kričal blodnež, sedeč na klopci navsezgodaj zjutraj. V novi normalnosti to vprašanje zastavlja aplikacija. Kateri žanr je to? Resničnost 2.0.
Nehala sva gledat poročila. Obrisala prah z orbitreka – tu se je tudi ustavila ta vadba. Kupila blago in čakala dva dni, preden sva odprla pošiljko. Našla sva svojo pot, a vseeno igrala igro po pravilih.
Obvestilo uredništva:
Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništva RTV Slovenija.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje