Besedo "eboran" bi lahko te dni sprejeli v hram slovenskega knjižnega jezika z razlago gesla: nič ni narobe, če ne veš, kaj je prav. To je zgodba, ki nam je ponujena za lažje razumevanje sveta okoli sebe. Če velja, da te moč pokvari in da te absolutna moč absolutno pokvari, to velja tudi za nemoč. Le da te nemoč zlomi. In absolutna nemoč sesuje. Domine se podrejo, trud zbledi, prebudijo se čustva jeze in sovraštva, a vedno sovražimo toliko časa, dokler se počutimo nemočne. In ob takem je težko začeti verjeti v pravljice.

Ljudje se lažje poistovetijo z zgodbami kot z dejstvi, številkami in enačbami. Le redki so si zapomnili, da se je pisal 17. februar 2010, še redkejši, da je takrat s časom 3:47,84 in zaostankom 9 sekund in 79 stotink s štartno številko 19 prišla do tretjega mesta Petra Majdič. A na olimpijskem kanalu piše: "Kar je storila Petra Majdič na olimpijskih igrah v Vancouvru, meji že na čudežno. Bilo je neverjetno." Zgodba o padcu Majdičeve in poznejšem uspehu, ki so jo zapisovalci časa postavili v serijo zgodb z naslovom Kljub vsemu (against all odds).

Ljudje živimo za zgodbe. Še več, bolj je poenostavljena, bolje je. Vsaka oseba, skupina in narod ima svoje zgodbe in mite. Izraelski zgodovinar Yuval Noah Harari v knjigi 21 Lessons for the 21st Century začne s tezo, da so elite v New Yorku, Londonu, Berlinu in Moskvi ustvarile tri velike zgodbe, s katerimi so se trudile pojasniti preteklost in predvideti prihodnost celotnega sveta: fašistična zgodba, komunistična zgodba in liberalna zgodba. Skozi čas so zgodbe rušile druga drugo in po krizi leta 2008 se je zgodba o svobodi razblinila med ljudmi. Zidovi in zaščitni zidovi so prišli spet v modo. Tako Harari nadaljuje: "Leta 1939 so ljudje lahko izbirali med tremi različnimi globalnimi zgodbami, leta 1969 samo še med dvema in 1999 se je zazdelo, da je prevladala zgolj ena. Leta 2019 smo na ničli." Ni pomembno, kolikokrat tisočkrat pomnožimo ničlo. Rezultat bo vedno nič.

Zdaj je jasno, da se videodražilec za leto 2020 ne bo začel z Dennisom Quaidom v glavni vlogi. Epska zgodba o preživetju in junaštvu z neprekinjeno akcijo (in spektakularnimi vizualnimi učinki) se bije v bolnišnicah, stran od kamer in predvsem stran od naših oči. Štejejo zgolj zgodbe pričevalcev.

A podobno, kot je scenarist Jeffery Nachmanoff opisal, da gre v filmu Dan po jutrišnjem (Day After Tomorrow) v osnovi za dramo o navadnih ljudeh, ki se prebijajo skozi izjemne okoliščine, velja tudi za napovednik dneva po koroni. "In kje ste bili vi," se bo izpisalo na dražilcu. Navkljub vsemu bodo zapisovalci časa našli zgodbo tudi za včerajšnji dan. Zgodbo o (malem) sovražniku in (velikem) junaku, ki nas bo popeljal v boljši jutri. Ena plus ena je nič.

Želja vseh, katerih vsakdanjik se je skrčil na nekaj kvadratnih metrov, je, da se stvari vrnejo v običajno stanje. Ampak ta običajnost ni funkcionirala, če bi, ne bi bili, kjer smo. Hitro pridemo v neskončno serijo "če ne bi", a kakor koli obrnemo, z vsakim novim "če ne bi" uničimo del nas, ki se je učil na napakah. Nekatere najlepše stvaritve v naravi so rezultat napak. Protislovje pravilnosti in resnice ni nujno vedno negativno. Ljudje se ne spremenijo, samo začnejo verjeti v nove laži. Zgodbe za dan po jutrišnjem.