Pustimo zdaj Kitajsko in ostale neandertalce, ki še vedno živijo v prepričanju, da je moški potomec več vreden od ženske, govorim o monarhiji. Natančneje, o angleški monarhiji. Tematika, ki me privlači in zanima že iz osnovnošolskih let in sem jo v vsem tem času dodobra spoznala in raziskala, seveda na ljubiteljski ravni. Za kakega strokovnjaka angleške kraljeve zgodovine mi manjka še vsaj 30 let raziskovanja.

Tisoč dvesto in še nekaj drobiža let - več kot 50 vladarjev, med njimi šest žensk
V dobrih tisoč dvesto letih monarhije na Otoku so na prestolu seveda sedele tudi ženske. Do zdaj jih je bilo šest. Šest od leta 700 in nekaj naprej. Dobro, vmes je bila v 17. stoletju nekaj let republika (in nato še nekaj mesecev anarhije do restavracije), ko sta vladala najprej ata Cromwell in nato sin Cromwell kot Lord Protector, a glede na to, da je bilo takrat, med drugim, prepovedano gledališče oz. velik del umetnosti nasploh, mi ne zamerite, če ju nimam ravno v čislih. Se mi zdi pa sila simpatično, da stoji ena največjih londonskih igralskih (dramsko-umetniških) akademij LAMDA na Cromwell street. Ata Cromwell se obrača v grobu.

Če se vrnem h kraljicam: prva je bila Matilda, hči Henrika I., ki je angleški prestol zasedla v začetku 12. stoletja. Glede na to, da je do leta 2012 pri nasledstvu veljalo pravilo prednosti moških potomcev, je vsak sin in (sprva) tudi nečak, bratranec ali brat aktualnega monarha imel prednost pred hčerko, ne glede na starost. Tako da je po svoje čudež, da se je do alfa položaja v poplavi moških sorodnikov uspelo prebiti kar šestim posameznicam. Sam naziv se je skozi stoletja spreminjal od kombinacije angleških kraljev, valižanskih, škotskih, irskih itd. vse do 18. stoletja, ko je Anne postala prva britanska (in irska) kraljica. In če danes vprašate Britance, naj naštejejo pet najljubših monarhov, bodo v tem šopku zagotovo tri kraljice: Elizabeta I., Viktorija in Elizabeta II. Zgovoren podatek.

Leto 2013 - čas za novo bodočo kraljico?
Lansko leto je monarhija (ne pa tudi plemstvo) doživela pomembno prelomnico. Skupnost narodov (Commonwealth) je potrdila predlog kraljice Elizabete II., da se spremeni zakon, ki prestol prioritetno rezervira le za moške zadnjice. Od Charlesa naprej imajo tako hčerke enako pravico kot sinovi, kar je bistvenega pomena za Kate in Willa: če bo hčerka, bo bodoča kraljica, ne glede na morebitne sinove, ki bi sledili. Zmaga za ženske, občudovalce zgodovinskih kraljic in pripadnike Kluba Ženske Zmorejo Vse (ki sicer ne obstaja, bi pa lahko). Ta konkretna sprememba ni sporna, saj je zgodovina že pokazala, kako sposobne so ženske na prestolu (izjeme seveda potrjujejo pravilo, a ne, krvava Marija?).

Težava je nastala, ker spremenjeni zakon velja le za prestolonaslednice, ne pa tudi za plemkinje nasploh. In zdaj je seveda logično ogenj v strehi, ker hčerke lordov, vojvod in ostalih pripadnikov top razreda ostajajo klin nižje na vzvišeni lestvici. Še vedno ne dedujejo naslova in večinoma tudi ne gromozanskih posesti, dokler je kje v družini kak moški potomec. Tu je zadeva še slabša, ker v primeru prestola je vsaj šlo za bolj kot ne ravno linijo moškega nasledstva, pri plemstvu pa gredo naslovi tudi daljnim bratrancem prej kot pa prvorojeni hčerki. Čas bo pokazal, ali bodo dovolj glasne, da dosežejo tudi tukaj spremembo, številčne so že. Samo prebrskajte kako angleško stran družabne kronike, sploh tisto, ki pokriva na vseh A+ dogodkih prisotno kraljevo ložo in Ascot, pa bankete v tem ali onem dvorcu. Plemstva dovolj za redni izvoz.

In kampiranje fotografov pred bolnišnico se je začelo
Tako zdaj čakamo. Čakamo na rojstvo novega člana britanske kraljeve družine. Čakamo, ali bo Velika Britanija imela v nizkem startu novo kraljico. Pa čeprav bodo minila desetletja, preden bo sedla na prestol, ki je sam po sebi bolj simboličnega pomena skupaj z nazivom prestolonaslednik, glede na to, da monarhi na prestolu praktično ne sedijo več, bolj na umetninah s seznama zbiralcev starinskih zof in kanapejev, ki so sicer paša za oči, a vse prej kot udobni. Verjetno so tudi zato avdience pri monarhu sila kratke.

Luštno je ugibati o prihodnosti, primerjati kralje in kraljice. Smo pač samo ljudje in ljudje imamo radi škandale. Kako bi sicer drugače razložili, da je Charles po vsej drami z Diano in intrigah ter tamponih s Camillo še vedno prvi v vrsti za prestol. In zakaj svet tako rad bere o Pippi. Sploh, ko počne neumnosti in spravlja v zadrego Windsorje. Naj živi kraljica! Pa če bo prišla v tej ali v naslednji generaciji.

P.S. Zdaj pa samo da še Hillary (ali pa katera druga, no) na naslednjih volitvah pomete v ZDA, pa bodo feministke vsega sveta v ekstazi do konca življenja.

P.S. II Če vas zanimajo kralji in kraljice in dvorni škandali, niste pa za (pre)resno zgodovinsko branje, priporočam dopustniško branje Kraljevske norčije, zgodovina škandalov na evropskih dvorih, Karl Shaw, za filmofile pa absolutno The Other Boleyn girl z odličnima Natalie Portman in Scarlett Johansson.