Ko so pred dobrim letom v Ukrajini izbruhnili množični protesti proti takratnemu predsedniku Janukoviču, si najbrž nihče ni predstavljal, da bo to povzročilo politično krizo, ki bo oživila duhove hladne vojne.

Ta se je sicer končala s padcem berlinskega zidu in propadom Sovjetske zveze pred slabega četrt stoletja.

Nova hladna vojna je oživila ostro retoriko medsebojnega obtoževanja med Zahodom in Rusijo, medije pa polnijo novice o iskanju neznanih podmornic, o prestrezanju ruskih vojaških letal, o gospodarskih sankcijah proti Moskvi, spet pa se govori tudi o pomenu in širjenju zveze Nato. Občasnih ostrejših besed med Zahodom in Moskvo smo bili sicer nekako vajeni že ves čas, odkar se je v Rusiji prvič (1999) na najvišje politične položaje (izmenično je bil premier ali predsednik države) povzpel Vladimir Putin, vendar take ostrine kot je zdaj, niso dosegale. Celo čas kratkotrajne vojne med Rusijo in Gruzijo pred šestimi leti ni dokončno zastrupil ozračja med Moskvo in Washingtonom.

Ukrajinska kriza pa je nekaj popolnoma drugega. Zgodovinsko gledano, je imelo ukrajinsko ozemlje bistveno pomembnejšo vlogo v ruski zgodovini kot gruzijsko, poleg tega ima država od leta 2010 status nevtralne države. Temu se želijo voditelji v Kijevu odreči in začeti pot približevanja EU-ju in zvezi Nato. Zlasti to pa je za Rusijo popolnoma nesprejemljivo. Putin, ki je aprila 2005 dejal, da je bil razpad Sovjetske zveze največja geopolitična katastrofa stoletja, ne želi, da bi podobno kot baltske države, tudi druge nekdanje republike Sovjetske zveze prestopile v tabor politične tekmice ZDA.

Očitno je pripravljen za branjenje geostrateških interesov Rusije tudi veliko tvegati. Država se je namreč znašla pod močnim pritiskom gospodarskih sankcij, ki jih je Zahod uvedel proti Moskvi zaradi njenega podpiranja proruskih upornikov v ukrajinski državljanski vojni. Da bi lažje prebrodil gospodarsko in finančno krizo, ki jo stopnjujejo tudi vedno nižje cene nafte na svetovnih trgih, se je Putin začel usmerjati proti Vzhodu in sklepati gospodarske pogodbe z Indijo in Kitajsko.

Zlasti vloga zadnje bo v prihodnje zanimiva, saj je Peking izrazil pripravljenost, da pomaga Moskvi prebroditi finančno in gospodarsko krizo, in če se bo to zgodilo, se bodo karte v tej hladnovojni igri pokra precej premešale, predvsem v škodo Zahoda. Ta, kljub uvajanju gospodarskih sankcij, še vedno stavi predvsem na dialog z Moskvo. Je pa pripravljen tudi vojaško odgovoriti na nevarnost z Vzhoda, če bo to potrebno.

Zveza Nato je že okrepila vojaške vaje v zaveznicah ob vzhodni meji zavezništva, pripravljajo se tudi načrti za t. i. bojno konico, ki bo štela od 4000 do 6000 vojakov in bo sposobna v nekaj dneh posredovati kjer koli na ozemlju zavezništva. Čeprav tako Nato kot Rusija rahlo rožljata z orožjem in preizkušata vojaško pripravljenost nasprotnika, pa za zdaj ne kaže, da bi lahko izbruhnil resen vojaški spopad.

Dokler bodo voditelji drug drugega vabili na različne spominske slovesnosti in se tam pogovarjali (Putin bo npr. Obamo maja povabil v Moskvo, ko bo 70. letnica zmage v drugi svetovni vojni), verjetno ni večje nevarnosti, da hladna vojna ušla nadzoru in se sprevrgla v pravi, vroč vojaški spopad.

GLOBUS. Ob 23.05 na prvem.