Podoba s satirične "demotivatorske" spletne strani je samo droben prispevek k splošni spletni evforiji zaradi ločitve zakoncev Putinovih. Nekako nisem pričakoval, da bom kdaj pisal o tem. Ne, ker ne bi pričakoval, da bo tega zakona enkrat konec. A sladostrastje, s katerim je svet (spet) začel razglabljati o intimi ruskega voditelja, me je v to prisililo.

Ljudi v življenju javnih oseb nič ne zanima bolj kot njihova postelja in zdravstvena kartoteka. Od tod zanimanje za Putinove mišice in botoks ter ugibanje, le kam se je dela Ljudmila. Vladimir Putin in njegova zdaj že nekdanja soproga nikoli, odkar sta stopila v javno življenje Rusije, nista ustvarjala harmonične podobe. Predsednik z mačoidnimi atributi in njegova življenjska sopotnica s simptomi gospodinje. Odlična iztočnica za šale, norčevanje, (resnične?) zgodbe o predsednikovih podvigih z drugimi ženskami in nezakonskim(a) otrokom(a) z omenjeno Alino Kabajevo … Rusi so zaradi zadržanosti Ljudmile Putine in stroge tajnosti predsednikovega družinskega življenja dobili stalno kost za glodanje. Ki pa je kmalu dobila postan priokus, zato so se k njej vračali občasno.

Ampak zakaj Kikimora? Kaj je Ljudmila Putina naredila, da se je sonarodnjakom tako zamerila? Ali morda bolje – česa ni naredila? Če se je o njej že govorilo, se je to počelo v povezavi z njeno domnevno strastjo do močnih napitkov, s porogljivostjo zaradi spornega okusa za oblačenje, zajetne postave, s šušljanjem, da se je umaknila v samostan … Zdaj pa še primerjava z negativnim, odbijajočim likom iz slovanske mitologije. S Kikimoro.

So Rusi sploh upravičeni, da se čutijo opeharjene zaradi pomanjkanja zgodb z dvora? Skoraj do konca 17. stoletja je tradicija carjeve soproge, katerih edina naloga je bila omogočati dinastične povezave in nadaljevati rod, držala v globini ženskih soban, stran od oči javnosti. Kakršna koli je ta javnost takrat že bila. Kljub pogosti primerjavi Putina z monarhom pa verjetno vendarle gre bolj za sovjetski vzorec. Soproge generalnih sekretarjev tudi niso bile javne osebnosti v pravem pomenu besede. To pravilo je presekala šele Raisa Gorbačova. Inteligentno in radoživo prvo damo perestrojke je nato zamenjala nežnejša, taktna Naina Jelcina. Ljudmila Putina pa je iz nje popolnoma izginila. Dovolj zanimivo je, da je tudi njena biografija povsem sovjetska. Začela je kot poštarka, nato strugarka, bolničarka in stevardesa, nato je v Leningradu končala študij romanistike. No, zlobni jeziki notoričnih kritikov bi rekli, da nevidnosti prve dame ni niti sovjetska tradicija, ampak prej običaj mafijskih klanov, ki skrivajo družinske člane zaradi varnosti. Ampak pustimo to ob strani, preden se domišljija dejansko preveč razraste.

"Zakona je konec, ker se dejansko ne vidiva več. Vladimir Vladimirovič je popolnoma zatopljen v delo, najina otroka sta odrasla in živita svoje življenje. Skratka, tako se je zgodilo, da vsak od nas živi po svoje," je Ljudmila Putina pojasnila ločitev, za katero sta oba zatrdila, da je sporazumna. Pošteno. "Civilizirano," je dejala Putina. Vprašanje je samo, ali je bil kontekst skupnega ogleda baleta Esmeralda po Hugojevem Notredamskem zvonarju res nujno potreben, da so ruske televizije to veliko vest urbi et orbi sporočile vsem zainteresiranim? Je šlo za ritualni spektakel? Zgolj še, upajmo, da zadnjo neprijetno javno izkušnjo Ljudmile Aleksandrovne, preden se bo lahko, tokrat že popolnoma upravičeno, umaknila v svoje zasebno življenje?

Vladimir Putin se je tako nepričakovano izkazal za enega najbolj liberalnih politikov v Rusiji v zadnjih 150 letih. Poleg Aleksandra Drugega, ki je l. 1861 odpravil tlačanstvo. A še Car Osvoboditelj z vso svojo empatijo do podložnikov ni pokazal razumevanja do poljskih osamosvojitvenih ambicij v januarski vstaji l. 1863. Putinov liberalizem je seveda treba razumeti v kontekstu ne nujno politične ruske stvarnosti. Predsednik velja za oporni steber tradicionalnih vrednot ruske družbe in skrivanje družinskega življenja s tem ni šlo v korak. Ločitev pa je v takšnih okoliščinah dejansko videti kot liberalna poteza. Ki pa, konec koncev, predsedniku daje možnost, da si življenje uredi na novo, in če želite, po potrebi "korigira" svojo podobo. Morda z družico z večjo naklonjenostjo javnosti, čeprav ruska zgodovina pozna tudi vladarje samohodce.

Zgodba z javnimi razsežnostmi je pravzaprav globoko osebna. In ne prav lepa. Tako lahko vsaj sklepamo po pisanju novinarke, pisateljice Natalije Gevorkjan, ki je l. 2000 izdala Putinovo biografijo in se je pogovarjala tudi z Ljudmilo Putino.

"Veste, ne načrtujem več. Prej sem to počela, ampak ko so se načrti sesuvali in se niso uresničevali, me je zmeraj zelo bolelo. Nato sem spoznala: da ne bi bilo razočaranj, je najpreprosteje, da ne načrtuješ več. Niti skupnih dopustov, niti praznikov …"
"Zelo žalostno ste to povedali."
"Ne, ne. Saj sem vendar razumela, da bo tako. Konec koncev, če bi me vznemirjala le moja osebna usoda, bi v določenem trenutku rekla možu: 'Volodja, prosim te, nič od tega ni potrebno. Ostaniva ob strani. Začniva živeti drugače.' No, tega nisem rekla."

Bi si želeli tako živeti? Saj veste, postelja in zdravstvena kartoteka …