Ni le proameriški v svoji resnični zgodbi o reševanju šestih Američanov iz Irana ajatole Homeinija leta 1979, ampak tudi v pohvali ameriške popularne kulture kot pozitivne sile. Ta je prikazana ne le kot nekaj, kar (v dobrem smislu) hrani domišljijo mladih, ampak tudi kot eden izmed stebrov ameriške domiselnosti in poguma. V Misiji Argo Amerika proti radikalnemu islamu ne postavi le agenta Cie, ampak tudi sam Hollywood. In zmaga. Hollywood je junak filma. Ni prikazan kot kulturni kolonizator sveta, ampak kot tisto, kar dela Američane iznajdljivejše, kot so drugi. Nekoč se je govorilo, da so Angleži premagali Napoleona pri Waterlooju zaradi duha, ki se goji in neguje v elitnih šolah, kot je Eaton. Misija Argo nam govori, da so Američani pretentali Irance, ker so odraščali z Vojno zvezd, Zvezdnimi stezami (Star Trek) in filmi o Planetu opic.

Opičji navdih
Ko so iranski študentje vdrli na ameriško veleposlaništvo po islamski revoluciji v Iranu leta 1979 in vzeli osebje za talce, se je začelo 444 dni travme ameriškega ponižanja. Le štiri leta po vietnamski sramoti je Ameriko ponižala še ena dežela iz tretjega sveta. Ves impotenten gnev se je obrnil proti predsedniku Jimmyju Carterju. Leta 1980 ga je na volitvah premagal Ronald Reagan, ki je obljubil, da bo obnovil ameriško moč in okrepil položaj ZDA v svetu.
Šestim Američanom je uspelo zbežati z veleposlaništva v Teheranu in se skriti na domu kanadskega veleposlanika. Film Misija Argo govori o agentu Cie Tonyju Mendezu (Ben Affleck), ki ima nalogo, da jih reši, preden jih najdejo Iranci. Med telefonskim pogovorom s sinom gleda na televiziji enega izmed filmov o Planetu opic in pri tem dobi idejo. V Iran gre kot kanadski producent, ki išče lokacijo za znanstvenofantastični film Argo, ki je imitacija Lucasove Vojne zvezd. Rešil bo šesterico, tako da se bodo pretvarjali, da so tudi oni člani ekipe, ter tako z lažnimi identitetami in potnimi listi zbežali iz Irana. Pri tem mu pomagata hollywoodski mojster za maske John Chambers (John Goodman) in (fiktivni) producent Lester Siegel (Alan Arkin).
Film vsebuje sekvenco, ki da povzetek povezave Hollywooda in svetovne politike, ki je značilna za Misijo Argo. Zato Chambers in Siegel organizirata javno branje scenarija lažnega filma v nekem hollywoodskem hotelu, da bi bila prevara bolj prepričljiva. Igralci, oblečeni v živobarvne kostume, berejo scenarij. Affleck zmontira skupaj branje scenarija z dokumentarnim posnetkom predsednika Carterja, ki ima govor v Washingtonu, in mlade iranske revolucionarke v Teheranu, ki govori, da se bo sojenje talcev kmalu začelo, ter lažne usmrtitve, s katerim Iranci psihično mučijo talce. Carterjev glas se meša z glasovi igralcev, ki berejo scenarij. Vse se pomeša in lažna imitacija Vojna zvezd postane integralni del dogodkov.
Človek ne bi pričakoval takšnega filma od hollywoodskega liberalca Afflecka in Georgea Clooneya (ki je z Affleckom koproducent filma). To je daleč od ameriških trilerjev, kot sta Sirijana ali Zelena cona, v katerih je glavni zlobnež logika ameriškega imperija. Ampak liberalizem je v Ameriki zapletena zadeva. Liberalci lahko sovražijo ameriško zunanjo politiko, čutijo pa močno sočutje do tistih izpostavljenih rojakov, kot so diplomati ali vojaki, ki jo uveljavljajo. Na samem začetku ponuja film kratko in poenostavljeno zgodovino o (zlem) ameriškem mešanju v iranske zadeve. To pa je pozabljeno z začetkom zgodbe o begu, v katerem ni več dvoma, kdo je dober in kdo slab.

Bostonski zgodbi
Film je precejšen odklon od prejšnjih dveh filmov, ki ju je režiral Affleck. Zbogom, punčka (Gone, Baby, Gone, 2007) in Mesto (The Town, 2010) sta kriminalki, ki sta doživeli uspeh tako pri kritikih kot tudi pri gledalcih. Šlo je za proletarski irski Boston, v katerem se pojavljajo različni dialekti (Bostončani pogoltnejo črko »r«, ko govorijo), grobost, nenadno nasilje in še bolj nepričakovana nežnost ljudi, ki se poskušajo rešiti svojega okolja in preteklosti.
Zbogom, punčka je bil posnet po močnem romanu Dennisa Lehana. Šlo je za detektiva Patricka Kenzieja (odličen Casey Affleck, Benov mlajši brat) in Angie Gennaro (manj učinkovita Michelle Monaghan), ki iščeta ugrabljeno punčko. Patrick in Angie manevrirata po moralno negotovem terenu, ko odkrijeta, da je mati zanemarjala otroka do te mere, da je to zanemarjanje enakovredno zlorabi, medtem ko ji ugrabitelji omogočijo normalno življenje.
Starejši Affleck se izkaže za prvovrstnega režiserja igralcev, kar ni majhna stvar. Ni dovolj le angažirati dobrih igralcev. Film potrebuje režiserja, ki bo vzpostavil pravo ravnotežje moči in kemijo med močnimi igralci, kot so Casey Affleck, Amy Ryan, Ed Harris, Amy Madigan in Morgan Freeman. Kemija, ki jo je težko opredeliti, je nekaj, za kar je v glavnem zaslužen režiser. Zgodba je moralno precej kompleksna s koncem, ki je v svojem pogledu na nezmožnost ljudi učiti se iz lastnih napak in se spreminjati pesimističen.
V naslednjem filmu Mesto se je pa Affleck izkazal, kot režiser, ki odlično režira prizore akcije, kot so bančni ropi. Ti imajo v filmu Mesto hitrost, brutalnost in jasnost podobnih prizorov kot v filmih City on Fire (Lung fu fong wan, 1987) Ringo Lama ali Lepi Johnny (Johnny Handsome, 1989) Walterja Hilla.
Glavna zgodba Mesta je bila bolj problematična. Ben Affleck kot vodja tolpe roparjev se zaljubi v lepo žensko, ki je bila njegov talec med ropom, a tega ne ve, ker je bil on maskiran. Morda je to manj učinkovito zato, ker sta Affleck in Rebecca Hall (v vlogi ženske) brezbarvna. Verjetno je pomemben element tudi to, da film vsebuje veliko tolažilnih filmskih šablon. Film zaživi, ko vidimo roparje na delu ali sledimo neusmiljenemu agentu FBI-ja, ki jih lovi.

Jasen posel
V Mestu je že manj moralne kompleksnosti kot v Zbogom, punčka (kjer je za to najbrž zaslužnejši pisatelj Dennis Lehane kot Affleck), v Misiji Argo pa je sploh ni: tu obstajajo le »oni« in »mi« ter dejstvo, da smo »mi« veliko pametnejši. Pa tudi bolj simpatični. Oni so le ponorela množica.
Film je poln zgodovinskih netočnosti. Zanika precejšnjo vlogo, ki so jo v zgodbi igrali britanski in novozelandski diplomati, in si za vrhunec izmisli dramatičen pregon na letališču, ki se nikoli ni zgodil. Ampak Affleck se spet izkaže kot prvovrsten režiser prizorov nasilja in panike. Vdor na ameriško veleposlaništvo je mojstrsko posnet in zmontiran. Tu so klavstrofobična zmeda diplomatov, ki kričijo, naj se uniči vsa dokumentacija; marinci, ki sprožajo solzivec; prepiranje o tem, naj poskušajo bežati ali ne. Tu so prestrašeni Iranci, ki čakajo ameriške vizume. In tu je množica Irancev, ki drvijo čez dvorišče veleposlaništva k poslopju. Ta upodobi strah liberalnega individualista pred podivjano množico; strah, ki je dobil svoj najskrajnejši in absurden izraz v »revolucionarnih« opicah v filmu Osvajanje planeta opic (Conquest of the Planet of the Apes, 1972, J. Lee Thompson) iz prav tiste serije filmov o Planetu opic, ki je junaku Misije Argo dala navdih za reševanje talcev.
Najzanimivejša prvina filma je prav osrednja vloga, ki jo ima ameriška popkultura. Ta motiv doseže svoj vrhunec v zadnjih kadrih. Film nam pove, kaj se je pozneje zgodilo junakom, medtem ko nam prikazuje lutke iz znanstvenofantastičnih filmskih franšiz na polici sina glavnega junaka, skupaj s knjigami o bratih Hardy, mladih detektivih, katerih pustolovščine je brala starejša generacija Američanov. Zmagali sta ameriška domišljija, vera v fantovsko junaštvo. Kar nekaj je ameriških filmov, ki navijajo za svojo domovino. Misija Argo je pa odkrito opravičilo za popularno kulturo, s katero je Affleck odraščal in ki jo Amerika še vedno proizvaja v velikih količinah. Še bolj kot proameriški je ta film pohvala in proslava Hollywooda.

.